Tiskane izdaje
Terry Johnson: Diplomiranec
režija Dušan Mlakar
SLG Celje
premiera 6. 2. 2009
Adaptacija gledališkega besedila v filmsko različico bi - vsaj teoretično - morala vedno delovati; velika koncentracija dogajanja je sicer izgubljena, zato pa je mogoče s filmskimi vizualnimi razsežnostmi, kadriranjem, umetno dinamiko in verističnim okoljem dodati nove komponente. Nasproten postopek je veliko bolj vprašljiv, saj so filmski dialogi praviloma premalo kompleksni, da bi ob epizodnem aktivirali tudi semantični spomin, in tako ostane percepcija brez kompleksne celote omejena zgolj na posamezne prizore. Seveda ima gledališče tudi svoje izrazite prednosti, vendar je pri skromnem besedilu na odru pač veliko bolj zapleteno predstaviti nejezikovne podobe, spomine, razpoloženja in čustva, skratka neko mero abstraktnosti, ki odpira različne kontekste.
Seveda to ni pravilo, ampak pri Diplomirancu, ki ga je za oder priredil Terry Johnson, se je takšnemu vtisu težko izogniti. Besedilo je pač vezano na specifično ameriško okolje 60. let prejšnjega stoletja, ki nujno potrebuje prepričljivo inscenacijo za vzgibe semantičnega spomina, saj je bil tedanji čas skoraj diametralno nasproten današnjemu. Takrat so se norme in tabuji razgrajevali, danes poteka obraten proces mučnega sestavljanja norm in tabujev, ker je brez njih pač življenje neznosno. In predvsem dolgočasno. Nobena gospa Robinson v zrelih letih, ki bi danes zapeljala diplomanta, ne bi bila niti z besedo omenjena v rumenem tisku, morda bi jo zgolj pomilovali, ker si ni uspela najti koga mlajšega.
Če zanemarimo tudi ta anahronistični element, se zdi bistvena pomanjkljivost celjske uprizoritve ta, da se režiser ni mogel odločiti, ali bo na oder postavil bulvarsko komedijo ali dramo. Protagonisti so zato ves čas razdvojeni, zadeve so mestoma smrtno resne in usodno tragične, že v naslednjem trenutku pa se zaplet izteče v povsem neobvezno vsakdanjost. Vendar v vsej tej nedorečenosti briljirajo igralci. Oziroma igralka. Lučka Počkaj kot gospa Robinson idealno uteleša brezčasen lik blazirane gospe srednjih let brez vsakršnih zadržkov, ki ne glede na pomanjkljiv okvir in dinamiko predstave poleg brezhibno odigrane vloge edina ustvari dimenzijo žive performativnosti. Navsezadnje tudi z odločitvijo, da se na odru povsem razgali, kar po eni strani še stopnjuje magičnost in prepričljivost njene že tako imenitne odrske prezence, po drugi strani pa je to ena redkih nadgradenj pol stoletja starega originala, ko je bil upor proti avtoritetam, predsodkom in moralnemu normativizmu zaradi (avto)cenzure tudi na področju umetnosti le polovičarski.
Lučka Počkaj tako povsem obvladuje predstavo, zgolj solidno pa ji asistira Luka Cimprič kot Benjamin. Cimprič je sicer prepričljivo naiven v svoji izgubljenosti v labirintih erotike, ljubezni, konformizma in mladostnega uporništva, vendar zgolj na zunanji, manifestativni ravni, zato se vse peripetije zanj iztečejo v ironičnost ali celo burkaštvo. Drugi liki so izpeljani zgolj klišejsko, sicer pa so izrazito klišejski že v samem dramskem besedilu, zato prostora za posebno improvizacijo pač ni. Ne glede na vse pomankljivosti pa je celjski Diplomiranec več kot zgolj kratkočasna predstava; za to gredo zasluge predvsem Počkajevi, zato bi bil pravzaprav veliko ustreznejši naslov predstave Gospa Robinson.
