Preprosto krasno

Portugalska skupina Madredeus je v razprodani Gallusovi dvorani postavila svojo majhno glasbeno katedralo. Osnovna stebra te čipkaste zgradbe sta bila kitarista Pedro Ayers Magalhães in José Peixoto, ki sta ves čas dvodelnega koncerta z dvema dodatkoma vezla glasbene niti. Basist Fernando Júdice z akustično bas kitaro je glasbeni zgradbi dajal težo, klaviaturist Carlos Maria Trindade širino, izjemen glas pevke Terese Salgueiro pa je bil kot svetloba, ki se je prebijala skozi pisane vitraže in občasno dominirala v tej glasbeni arhitekturni mojstrovini.

Skupina Madredeus, ki je sprva svojo glasbeno pot naslonila na akustične inštrumente in se nato nekoliko manj uspešno odpravila v elektronske vode, se je z zadnjimi ploščami, če posebej pa z letošnjo Faluas do Tejo - Lisboa 2005, se je vrnila k akustični glasbi. In to več kot uspešno, kajti uravnoteženost neprestanega filigranskega dela na klasičnih kitarah ob hkratno nevsiljivi akustični bas kitari ter zelo diskretnimi klaviaturami pušča Teresininemu glasu prostor, ki ga potrebuje. Njen glas pa je meden, po potrebi teman in globok, lahko pa tudi nežen in svetlo prosojen, nikakor pa ne osladen.

Glasba skupine Madredeus je portugalska glasba imenovana fado, prepolna zvokov in zgodb iz Lizbone, mesta, ki ga obožujejo in ga nosijo s sabo po svetu in ga predstavljajo različnim občinstvom. Vendar pa njihova glasba malenkostno tudi preseda meje te portugalske tradicionalne glasbene zvrsti, saj se na trenutke preblisnejo še drugi zvoki, od bluesa, različnih latino podtonov in pa celo nečesa čemur bi lahko rekli filipglassovski new age.

Glasbeno širino nastopa je poudarila scenska skromnost - črnina s posebno igro svetlobe, je poudarjala katedralskost njihovega nastopa, kot »božji sij« pa je postavila Tereso, ki je premogla le nekaj nakazanih plesni korakov, na piedestal, ki si ga zasluži.

Koncert je bil skorajda religiozna izkušnja.