Tiskane izdaje
22:15
Marko Bulc po proslavi o senzuri: Najprej iskrene čestitke vsem letošnjim nagrajencem. Prešernova pesem posmrtnica žalostinka za Matijo Čopom, ki jo je spesnil v nemščini in objavil v časopisu v mesecu prijateljeve smrti, je bila zaradi provokativnih socialnih in nacionalnih elementov delno cenzurirana. Če citiram profesorja Jožeta Kastelica, je Prešeren stal pred odločitvijo, ali pesem umakne ali pristane na spremembo. Zaradi ljubezni in spomina na Čopa je to pogoltnil, česar kasneje pri Zdravljici ni naredil. Seveda režija Prešernove proslave ni primerljiva s Prešernovo izkušnjo, a sem se vseeno v zadnjih tednih spraševal podobno: pristati na cenzuro ali se umakniti. Odločil sem se, da bom kljub pritiskom in čeprav se nisem počutil kot režiser temveč kot izvršitelj idej in popravkov Upravnega odbora Prešernovega sklada in ministrstva za kulturo, zaradi umetnikov in sodelavcev, ki sem jih v projekt potegnil, s katerimi smo že tedne delali brez podpisanih pogodb in zaradi jedra mojega koncepta, ki ga niso prepovedali temveč samo problematizirali, vztrajal do konca. Proslava je bila cenzurirana, njen umetniški, avtorski del, protokolarni je tako ali tako vnaprej določen. Izločili so nekaj ključnih temeljev, zahtevali so novo scenografijo, scenografka je zato odstopila od projekta.
Odslovili so enega od ključnih nastopajočih, dodali novo umetniško točko in drugo. Že pred tem so me ustrahovali z odpovedjo, čeprav so me konec novembra povabili k režiji in uradno sprejeli moj avtorski umetniški koncept, so mi po šestih tednih dela dali odpoved brez kakršnih koli obrazložitev, nakar so mi angažma čez 24 ur spet vrnili, češ da je šlo za napako. Igrico z odpuščanjem, ki sem jo bil z mojo ekipo deležen in strah pred preveč provokativno, pretirano kritično proslavo, sta pokazatelja popolnega nezaupanja v avtonomni umetniški izraz in kritični razmislek o času. Ne čudi me, da so mnogi prebivalci Slovenije prestrašeni, saj je strah gonilna sila odločevalcev in vodilnih v tej državi. Strah jih je kritike, strah pred subverzivnim, satiričnim, strah pred tistimi, ki delajo drugače, mislijo drugače, strah pred izgubo položajev, privilegijev, strah pred umetnostjo. Ne samo na državni meji, nekateri imajo tehnične ovire postavljene predvsem v svojih glavah. Hvala vsem, soustvarjalcem proslave, ki ste navkljub pritiskom in izredno okleščenim sredstvom uspešno opravili delo, in hvala predvsem tistimi, ki sem vas povabil k ustvarjanju proslave, a ste bili primorani umetniško ekipo zapustiti. Naj končam z besedami pokojnega pesnika in tudi mojega profesorja Aleša Debeljaka: Umetnost predstavlja poslednje zavetišče svobode. In če se skrčijo meje svobode tudi za umetnost, smo še korak do tega da bodo vsi mislili isto. Kjer vsi mislijo isto, ne misli nihče.
21.28
Proslava se je iztekla z mislimi nagrajencev, kaj jim pomeni slovenska himna, torej Prešernova Zdravljica. Po besedah edinega tujca med njimi, Poljaka Janusza Kice, je to srečna dežela, kamor prihajajo tujci.
Proslava je bila hitra, dinamična, nedolgovezna in ena najbolj uglašenih s časom, v katerem živimo. Škoda je le, da so na odru imena nastopajočih prehitro ugasnila in se potopila v temo. Tako zanje zdaj ostaja stari dobri informator google ...
21.14
Zadnji nocojšnji lavreat je pisatelj Tone Partljič. V videoportretu je predstavljen kot klasik slovenske komedije, ki ga odlikuje poznavanje komedijskih zakonitosti. Nadaljuje tradicijo Linharta in Cankarja, a v svoji maniri.
Kar ga dela edinstvenega, je razumevanje malega človeka, njegovih slabosti, napak in zablod. Je tudi mojster proze, pri čemer je pomemben tudi njegov prispevek k razvoju filma in televizijskih nadaljevank. Vsestranski ustvarjalec, kronist slovenske stvarnosti.
Kot smo pričakovali, je Partljič pripravil govor. Po uvodni zahvali za nagrado in čestitki sonagrajencem se je zahvalil tudi svojim predlagateljem. Nagrado je sprejel tudi za svoje kolege komediografe, saj je prvi med njimi, ki jo je dobil.
»Vem, da smo prišli v fazo, ko si literatura lahko oddahne od velikih tem ... Je to za komedijo mogoče? Včasih se jezim, čemu se danes reče komedija. In v kakšnih razmerah delamo ... Toda tak način nam ne bo dal novega Matička, Kulaka, Tartuffa ...«
Vprašal se je tudi, če je konec literarnega gledališča; besedilo v gledališču sicer sprejmejo, a ga postavijo na stran in potem nanj svobodno improvizirajo.
20.53
Zdravljico je zdaj v celoti interpretirala dramska igralka, lanskoletna nagrajenka Pia Zemljič, in podeljenih je vseh šest nagrad sklada. Tako sta pred nami samo še oba nagrajenca za življenjsko delo.
Ivo Petrić, skladatelj, ki je ostal zavezan izrazni sugestivnosti glasbe, globoko povezan z evropsko kontrapunktsko tradicijo, skladatelj bogate simfonične ustvarjalnosti in prefinjenega glasbenega jezika čvrstih barv. Ali kot so še zapisali v utemeljitvi; vrhunski intelektualni nivo in osebnost, ki je najvidneje zaznamovala sodobno slovensko glasbo.
Na odru zdaj glasbenici Nadežda Tokareva in Natalija Morozova izvajata njegovo skladbo za klavir in violino.
20.45
Gallusova dvorana je v tem prešernem in Prešernovem večeru večinoma odeta v temo, kar daje celotni prireditvi še bolj svečano in slovesno vzdušje. Nagrajenci v prvi vrsti so tako postavljeni pred lastne video portrete in pred nove in nove preobleke Zdravljice. Damir Avdić ji je skrojil rockovski suknjič in požel glasen aplavz.
20.35
Letošnjo proslavo usmerjajo črno-beli videoportreti nagrajencev, v katerih se skrivajo tudi utemeljitve nagrad. Med njimi nastopajo s sedmo kitico Zdravljice različni glasbeniki iz različnih okolij in seveda v različnih jezikih ter z različnimi inštrumenti: ameriški Ljubljančan Cris Eckman v angleščini, profesorica japonologije Nagisa Moritoki v japonščini, Katinka Dimkaroska v makedonščini ...
20.23
S sedmo kitico Zdravljice v izvedbi Irene Preda se je začela nocojšnja proslava. Predsednik upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Janez Bogataj je v svojem govoru opozoril na posameznika umetnika in ustvarjalca. Vsa umetnostna področja pomenijo svobodo, ki ne pozna ograj. »Kulturni praznik je srečen dan in moramo jih imeti čim več,« je še rekel Bogataj in opozoril na mlade, ki odhajajo v tujino. Ta jih sprejme, ker so dobri in nič ne stanejo, izobrazila pa jih je Slovenija. Bogataj je tudi povedal, da ne podeljujemo preveč kulturnih nagrad in da moramo zategniti pas drugje.
Na kratko je povzel tudi štiriletni mandat upravnega odbora, ki mu je uspelo zadrżati število in višino nagrad, se zahvalil brezplačni stalni pripravljenosti članov, napovedal spremembe statuta in zaključil z verzom: Dokaj dni, naj živi ...
19. 33
Še nikoli se ni proslava ob kulturnem pazniku začela z varnostnim pregledom. Čisto resno: pred vhodom v Gallusovo dvorano stoji dolga vrsta ljudi in čaka na vstop skozi detektor kovin in mimo varnostnika. Zdi se celo, da so vabila razdeljena na tiste, ki jih pregledajo in one, ki jih ne.
Varnostniki so s pojasnili kratki, »gre za vašo varnost, saj veste, kaj se dogaja«, govorijo ogorčenim damam, ki morajo odpreti torbico.
V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je sicer vse pripravljeno za najpomembnejši kulturni večer v letu, ko bodo podeljena najvišja državna priznanja za umetniške dosežke – Prešernove nagrade in nagrade Prešernovega sklada.
V Galeriji CD nagrajence že sprejemata ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar in predsednik Upravnega odbora Prešernovega sklada dr. Janez Bogataj, pridružili pa se jim bodo tudi predstavniki celotnega političnega vrha. Po napovedih bo prišel predsednik države Borut Pahor, predsednik vlade Miro Cerar in predsednik državnega sveta Mitja Bervar. Opravičil se je le predsednik državnega zbora Milan Brglez.
Večer v hramu Cankarjevega imena v znamenju nagrajencev
Nagrajenci so znani: veliko nagrado za življenjsko delo dobita skladatelj Ivo Petrić in pisatelj Tone Partljič, skladove pa bodo šle v roke pesnice Cvetke Lipuš (za pesniško zbirko Kaj smo, ko smo), skladatelja in zborovodje Ambroža Čopija (za stvaritve in postvaritve zadnjih dveh let), slikarja Aleksija Kobala (za razstavi Nocturno in Območje zajetja v Obalnih galerijah Piran ter Bežigrajski galeriji), kiparke Mojce Smerdu (za razstavo Skulpture v Murski Soboti), igralke, plesalke in performerke Katarine Stegnar (za stvaritve zadnjih dveh let) in gledališkega režiserja Janusza Kice (za režiji Kafkovega Gradu in Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski).
Večer v hramu Cankarjevega imena bo v njihovem znamenju (posebej bodo spregovorili tudi prek videoportretov), režiser proslave Mare Bulc pa je napovedal tudi ujeti trenutek v času; za rdečo nit bo uporabil svetovljansko sporočilo verzov sedme kitice Prešernove Zdravljice z izvedbo v več jezikih. V tem duhu bodo umetniški program sestavljali predvsem glasbeniki, ki v Sloveniji živijo, a so k nam prišli od drugod. Nastopili bodo Irena Preda, Damir Avdić, Ali R. Taha, Nagisa Moritoki, Chris Eckman, Katinka Dimkaroska, Nadežda Tokareva in Natalija Morozova ter igralka Pia Zemljič.
Spomnimo; natanko pred letom dni je bil predvečer slovenskega kulturnega praznika v znamenju svetlobe, ki sije iz umetnosti. Velika nagrajenca Miki Muster in Andrej Brvar pa sta navdušila s kratkima, a pomensko močnima govoroma. Prvi je povedal, da je z delom hotel predvsem zabavati generacije otrok, drugi pa spomnil na nevidno mrežo sklenjenih rok, v kateri se rokujemo z vsemi; ne glede na barvo kože, vero ali politično prepričanje.
V podobnem duhu pričakujemo tudi nocojšnji večer, ki ga bo vodila sedma kitica Zdravljice: Živé naj vsi naródi, ki hrepené dočakat' dan, da, koder sonce hodi, prepir iz svéta bo pregnan, da rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak!
Kot zanimivost: takorekoč čez cesto, v veliki čitalnici Nuka, kulturni praznik praznuje Svetlana Makarovič. Brala bo pesmi iz svoje nove zbirke,za glasbeni del pa bosta poskrbela igralka Polona Vetrih z judovskimi napevi in violinist Vasilij Centrih.
