Preveč jagod na torti

Cannes/Od naše poročevalke – Sofia Coppola je doslej posnela dva filma: The Virgin Suicides (1993) in tudi pri nas viden in z oskarjem za scenarij nagrajen Izgubljeno s prevodom (2003). Marie Antoinette (Marija Antoinetta) je njen prvi visokoproračunski film (stal je 40 milijonov dolarjev), prvič pa se podaja v zgodovino – v predrevolucionarno Francijo druge polovice 18. stoletja. Njeno glavno junakinjo, avstrijsko princeso, je mama, avstrijska kraljica Marija Terezija, komaj štirinajstletno poslala v Versailles, kjer se je poročila z bodočim kraljem Ludvikom XVI.

Marija Antoinetta in Ludvik XVI. sta bila ob smrti Ludvika XV., ko sta stopila na prestol, stara komaj 19 oziroma 20 let. Marija je rodila tri otroke, od tega dva sina; prvi je majhen umrl za tuberkolozo, drugi pa je pozneje postal kralj Ludvik XVII. Tako kot njen mož, le da nekaj mesecev pozneje, pa je sama, razglašena za sovražnico Francije, leta 1793 končala pod giljotino, stara komaj 37 let. Zaradi razsipništva in zabav je bila osovražena (klicali so jo celo Kraljica Primankljaja) in še danes velja za najmanj priljubljeno francosko kraljico. Tisto, kar je zanimalo režiserko, je bila njena rosna mladost, ko je prišla v Versailles. Ko sta se poročila, sta bila oba z Ludvikom dobesedno še otroka, tudi spolno nezrela otroka; Marijo je Ludvik zavračal kar sedem let, preden sta dobila prvega otroka. Svojo junakinjo, ki jo igra Kirsten Dunst, režiserka tako pokaže kot svetlo, igrivo dekle, ki v svetu zapetega protokola, dvorskih spletk, političnih intrig in dobe, ki je na robu revolucije, preživi tako, da si ustvari svet lepih oblek, pisanih kolačkov in zabave. Film zato deluje kot razkošna modna revija visoko dizajniranih, čeprav zgodovinsko avtentičnih kosov pohištva, tekstila in hrane, ki jo režiserka podloži s sodobno popularno glasbo. A če v prvem delu še gradi na odnosu med Marijo in Ludvikom, je drugi del filma bolj podoben zelo fotogenični torti, na kateri je preveč jagod. Ali drugače: Marija Antoinetta je film o odraščajočem dekletu in prav nič o predrevolucionarni Franciji. V tem smislu bo bržkone pritegnila predvsem mlajše občinstvo.

Po Almodovarju doslej najdaljši novinarski aplavz med tekmovalnimi filmi je včeraj prejel film Indigènes (z naslovom za mednarodno distribucijo Dnevi slave) francoskega režiserja Rachida Bouchareba. Občinsto je očitno navdušil s klasično linearno zgrajeno zgodbo o alžirskih prostovoljcih (bilo jih je 130 tisoč), ki niso nikoli stopili na francoska tla, dokler ni izbruhnila 2. svetovna vojna. Takrat so se pridružili francoski vojski in se borili v Italiji in Franciji vse do konca vojne. Zgodovina jih je pozabila. Prav tako Francija, ki jim je ob umiku iz svoji kolonij odtegnila vojne pokojnine. Bouchareb se osredotoči na štiri prijatelje in njihove posamične zgodbe, predvsem na zapostavljenost in drugorazrednost, ki so je bili, čeprav so se borili proti istemu sovražniku in pod isto zastavo, deležni tudi kot vojaki. Film ni brez posrednih aluzij na današnji odnos francoske države in družbe do migrantov in manjšin iz nekdanjih franocoskih kolonij. Tudi za to utegne imeti med družbenokritičnimi filmi letošnjega tekmovalnega programa prednost, saj svoje kritične osti ne meša z dnevno politiko, ampak jo pusti med vrsticami.