Prevodi slovenskih del v tuje jezike

Lansko leto, ko je nova Javna agencija za knjigo RS (JAK) prevzela predstavitve slovenske literature na knjižnih sejmih v tujini, in leto prej, ko se je tukajšnja strokovna javnost lotila javne debate o prioritetah na področju mednarodnega sodelovanja, je bilo mogoče izvedeti in videti, kakšna bo odslej strategija predstavljanja slovenskih avtorjev in knjig v prihodnjih letih. Število prevodov slovenskih pisateljev v tuje jezike počasi narašča, niso redke tudi navdušujoče ocene v tujih medijih.

Pred lanskim knjižnim sejmom v Frankfurtu, največjim sejmom na svetu in sejmom, ki se ga slovenski založniki in avtorji organizirano udeležujejo že dolgo, je svetovalka JAK za mednarodno področje Katja Stergar ugotavljala, da se je delovanje na področju knjige z ustanovitvijo agencije močno razširilo, področje mednarodnega sodelovanja, ki je bilo prej razpršeno že v okviru ministrstva za kulturo ter nato še med drugimi ministrstvi, pa pred tem ni imelo pogojev za razvoj obsežnejšega programa mednarodnega sodelovanja. Spremembe je JAK, oborožena s strokovno komisijo za mednarodno sodelovanje in promocijo slovenskega leposlovja in znanstvene publicistike, začela uvajati v letu 2009, po besedah direktorja Slavka Pregla ne le iz plitve potrebe, »da bi 'bilo odslej vse drugače', pač pa v želji, da bi javni denar odgovorno in pregledno usmerjali tja, kamor je najbolj pomembno spodbuditi različne dejavnosti in kjer so učinki najbolj potrebni«.

Spremembe

Lansko leto je JAK prvič sama izvedla nacionalne predstavitve na treh knjižnih sejmih, v Leipzigu (udeležili so se ga trije avtorji), Bologni (več kot trideset slovenskih pisateljev, ilustratorjev in prevajalcev) in v Frankfurtu, na slednjem na zmanjšani nacionalni stojnici, ki je ponudila brezplačen prostor okrog trideset založnikom in 
»v fokus« s knjigami v izvirniku, prevodnimi izdajami in promocijskimi zgibankami postavila izbor dvanajstih avtorjev, Borisa Pahorja, Svetlano Makarovič, Slavoja Žižka, Miha Mazzinija, Milana Deklevo, Andreja Blatnika, Vlada Žabota, Majo Novak, Natašo Kramberger, Suzano Tratnik, Katarino Marinčič in Mojco Kumerdej.

Številke o prevodih v tuje jezike in mednarodni dejavnosti za zadnja štiri leta so videti takole: leta 2007 je podporo doživelo 22 programov, leto pozneje 45, leta 2009 29 in lansko leto 11 programov in 22 projektov, vsa leta je bila »pokrita« tudi udeležba na treh prej omenjenih knjižnih sejmih. Število podprtih prevodov v tuji jezik je nihalo od 33 leta 2007, prek 43 leta 2008, do rekordnih 69 predlani, lansko leto pa jih je bilo 40. V tuje jezike so bila v teh letih prevedena dela 30 avtorjev (2007), 31 (2008), 46 (2009) in 46 lansko leto. Število jezikov, v katere se prevajajo dela slovenskih avtorjev, niha okrog števila 20, od tega jih je bilo v teh štirih letih 19 prevedenih v angleščino, 23 v nemščino, 15 
v italijanščino, 7 v francoščino in 
kar 37 v jezike nekdanje Jugoslavije.

Naklonjeni odzivi: 
Jančar in Blatnik

Predzadnji dan lanskega leta je New York Times objavil recenzijo antologije Best european fiction 2011 (Najboljša evropska proza 2011), ki jo je za založbo Dalkey Archive Press uredil sarajevski in zdaj že lep čas ameriški pisatelj Aleksandar Hemon. V svoj izbor štiridesetih evropskih zgodb je Hemon med drugimi avtorji uvrstil tudi zgodbo Draga Jančarja The Prophecy (Prerokba ; 
v samostojni knjižici jo je pred dvema letoma objavila založba Modrijan). V uvodu v antologijo ameriški pisatelj irskega rodu Colum McCann poudarja po njegovem mnenju dve pomembni značilnosti sodobne evropske proze, fluidnost prehajanja od dežele do dežele in odklanjanje zamejevanja. Ocenjevalec New York Timesa Larry Rohter ugotavlja, da nekatere najbolj branja vredne zgodbe v ambiciozni antologiji, ki po njegovem mnenju z malo sreče lahko postane vsakoleten založniški dogodek, prihajajo izpod peres avtorjev iz nekdanjih komunističnih držav in da je prispevek literarnih velesil, kakršni sta Nemčija in Francija, precej šibek, zanemarljiv, zgodbi Inga Schulzeja in Erica Laur­renta sta po njegovem bolj bežno potopisno pisanje kot pa »popolnoma re­alizirani literarni deli«, za Jančarjevo zgodbo pa omeni, da jo imaginativno začenja politični grafit na steni kopalnice in da sicer razgrinja propad titoistične Jugoslavije.

V lanskoletno antologijo, za katero je uvod prispevala britanska pisateljica Zadie Smith, je Hemon uvrstil zgodbo Andreja Blatnika iz zbirke »zelo kratkih zgodb« Saj razumeš? (lansko jesen je knjigo 
v angleškem prevodu You Do ­Understand? izdala prav založba Dalkey Archive Press). Jančar in Blatnik sta se znašla v dobri družbi z vseh koncev Evrope, med ostalimi so v obeh antologijah objavljene zgodbe Enriqueja Vila-Matasa, Hilary Mantel, Vladimirja Arsenijevića, Eilis Ni Dhuibhne, Inga Schulzeja, Erica Laurrenta, Igorja Štiksa, Inge Abele, Georgija Gospodinova, Viktorja Pelevina, Davida Albaharija in drugih zanimivih avtorjev, katerih več del sicer že premoremo tudi v slovenskem prevodu.

Omenjena Blatnikova knjiga You Do Understand? v prevodu Tamare M. Soban je sicer v ameriških medijih doživela razkošno pozornost: dolgo oceno za spletno revijo 3:AM Magazine je napisal Colin Herd, ki hvali avtorjevo umetnost uporabe na videz odvečnih detajlov, o »simpatično napeti prozi« je poročala Kirkus Reviews, na izid knjige je opozorila tudi ameriška založniška revija Publishers Weekly, K. H. Cumiskey pa je v Library Journal zapisal, da Blatnikove zgodbe priklepajo bralčevo pozornost še dolgo po tem, ko knjigo zaprejo. O »globoko melanholični zbirki« je na svoji spletni strani pisal tudi Damian Kelleher, v branje pa so jo priporočali v oceni na spletni strani Biblioklept (in opozorjali na spreten prevod Tamare Soban), M. A. Orthofer je na spletni strani vplivne The Complete Review knjigo ocenil z B+, v Howard County Timesu pa so opozorili na Blatnikov izbrušen občutek popisovanja, kako se znosnost sprevrača v neznosno nelagodje.

Žabot in Frančič

V clevelandskem spletnem časniku Cleveland.com je Matthew Jakubowski bralce lansko jesen opozoril na sveže slovensko branje, na Blatnikovo knjigo in roman The Suc-cubus (Sukub) Vlada Žabota, ki sta ga prevedla Rawley Grau in Nikolai Jeffs. Žabotovo knjigo je decembra v The Complete Review dobrohotno ocenil M. A. Orthofer, roman Sukub je izšel tudi v poljskem prevodu Ewe Zie­wiec (izdalo ga je Založništvo Šlezijske univerze v Katovicah), njegove Volčje noč i pa je lansko leto prevedla Marlena Gruda (obema knjigama je spremno besedo napisala profesorica Božena Tokarz), ista prevajalka prevaja tudi Žabotovo zbirko Bukovska mati, ki je bila tema njena magistrske naloge. Žabotov roman Ljudstvo lunja utegne kmalu iziti v angleškem, poljskem in nemškem prevodu.

Na zadnjem frankfurtskem knjižnem sejmu je bil izjemno dobro zastopan tudi pisatelj Franjo ­­Fran­­­čič, saj je na razstavnem prostoru celovške založbe Drava sijalo kar pet njegovih knjig, prevedenih v nemščino, med njimi izbor njegove proze, ki je izšel v zbirki Kondor Kam se skrijejo metulji pred dežjem (Wo verstecken sich die Shmetterlinge vor dem Regen, prevedel Erwin Köstler), kar je bil sedemnajsti knjižni prevod katerega njegovih del v tuje jezike, peti v nemščino, pet je srbskih, štiri so prevedana v slovaščino, dva v poljščino, v angleščino, albanščino. Na poljskem, poroča avtor, pozitivne kritike lanskoletnega poljskega prevoda knjige Domovina bleda mati (delo je prevedla Olga Lalić-Krowicka) kar dežujejo, nedavno pa je na prevod metuljev posebej opozorila avstrijska ORF.