Pričakovano: veterani in upi

Cannes – Takrat še mlada ikona francoskega filma, igralec Vincent Cassel, je bil prvič v Cannesu leta 1995 skupaj z Mathieujem Kassovitzem in njegovim filmom Sovraštvo, ki je postal kultni film cele generacije. Na Croissette se je vrnil pred štirimi leti, tokrat z Gaspardom Noéom in filmom Nepovratno, ki je cannesko kritiško publiko razklal na pol. Leta 2004 je s stransko vlogo v filmu Oceanovih dvanajst, ravno tako prikazanem na festivalu, začel svojo mednarodno kariero. Odločitev, da mu letos pripada mesto ceremonial mojstra nocojšnje otvoritvene pa na koncu tudi zaključne slovesnosti, se potemtakem zdi logična.

Na rdeči preprogi pred vhodom v festivalsko palačo bo zvečer najprej sprejel predsednika glavne žirije, kitajskega režiserja Kar-Waija Wonga, in njegove žirante: igralke in igralca Italijanko Monico Bellucci, Britanko Heleno Bonham Carter, Kitajko Ziyi Zhang ter Američana Samuela L. Jacksona in režiserko in režiserje Argentinko Lucrecio Martel, Francoza Patricea Leconteja, Britanca Tima Rotha in Palestinca Elia Suleimana. Za njimi pridejo Tom Hanks, Audrey Tautou, Jean Reno, Jean-Pierre Marielle in seveda Ron Howard, igralci in režiser otvoritvenega filma, po globalni romaneskni uspešnici narejene Da Vincijeve šifre, ki bo že jutri na ogled v 67 državah sveta, tudi pri nas. Ekipa je prišla v Cannes že včeraj, in sicer kar s posebnim in filmu primerno zdizajniranim vlakom iz Londona. No, ko bo evforija glede Šifre mimo, bo največji filmski cirkus na svetu, ki ga drugo leto čaka šestdesetletnica, nared, da zapelje v višjo in bolj umirjeno prestavo. Vse do nedelje, 28. maja, ko bo razdelil zlate palme.

»Obnovljena leta«

Če je za lansko izdajo Cannesa veljalo, da v tekmovalnem sporedu tako rekoč ni bilo imena, ki na festivalu pred tem že ne bi prejel kakšne nagrade – dejansko je šlo za nekakšen abonma veteranov –, je letos situacija za opazen odtenek spremenjena. Thierry Frémaux, umetniški selektor festivala, temu pravi »obnovljena leta« in dodaja, da bi letošnjo tekmovalno sekcijo lahko razdelili v tri skupine.

V prvo sodijo, kaj pa drugega, stari canneski znanci: Nanni Moretti (zlata palma za Sinovo sobo, 2001) s filmom Il caimano, kritiko Berlusconija; Aki Kaurismäki (velika nagrada za Moža brez preteklosti, 2002) s filmom Laitakaupungin valot o malem človeku, ki se mu sesuje svet; Pedro Almodovar (najboljša režija za Vse o moji mami, 1999) z »ženskim« filmom Volver; Ken Loach (najboljši scenarij za Sladkih šestnajst, 2002) s še eno »irsko« dramo The Wind that Shakes the Barley; med canneske znance pa sodita tudi Francoz Bruno Dumont , ki tekmuje s filmom Flandres o mladeniču, ki odhaja na bojišče v tujino, in Francozinja Nicole Garcia s filmom Selon Charlie o sedmih posameznikih in treh dneh, ki zaznamujejo njihova življenja.

Druga skupina pripada t. i. »vzpenjajoči se generaciji«, kamor selektor prišteva režiserje, kot so Sofia Coppola, Paolo Sorrentino, Rachid Bouchareb, Alejandro Gonzales-Inarritu, Ye Lou, Richard Linklater in Xavier Giannoli. Tretja skupina pa »izreka dobrodošlico režiserjem z izvirnimi filmi, ki bodo zbudili poseben odmev«. Frémaux tu izpostavlja dva avtorja, Mehičana Guillerma del Tora in Američana Richarda Kellyja, ki bo obenem s tridesetimi leti najmlajši režiser tekmovalnega sporeda. V njem bodo sicer zavrteli 20 celovečercev iz 13 držav, od tega en sam prvenec, in deset kratkometražcev.

Drugi filmi uradnega sporeda (skupaj jih je 55) so del sekcije Posebni pogled, ki je prav tako deležna nagrade. Gre za čedalje prestižnejši program, saj mnogi kasnejši »glavni« tekmovalci prvič stopijo na festival ravno skozi ta vrata. Tako bo med 22 prikazanimi filmi sedem prvencev. Zaznati je, da letos v programu prevladuje evropska kinematografija, še posebej njen srednji in vzhodni del (Poljska, Madžarska, Romunija in Litva), ob tem pa ne gre pozabiti, da je lansko nagrado iz te sekcije prejel Romun Cristi Puiu za tudi pri nas viden film Smrt gospoda Lazarescuja.

In kaj, če sploh kaj, je letošnjim izbrancem skupno? »Bolj kot kdaj prej«, je malce retoričen selektor, »je film postal zrcalo sveta. Odslikava posledice političnih in družbenih premikov v svetu in napoveduje velika vprašanja prihodnosti našega planeta.« No, za začetek gre Cannes v lov na razkritje šifre, torej v preteklost, da bi morda spremenil prihodnost: in če ta, sledeč Danu Brownu, pripada ženskam, bomo morda dočakali tudi čase, ko v dvajsetglavem tekmovalnem sporedu Cannesa ne bodo le tri režiserke. Tudi dejstvo, da v glavni žiriji med štirimi ženskami sedi le ena režiserka, med moškim delom pa štirje režiserji, ni ostalo spregledano.

Več si preberite v sredini tiskani izdaji Dela.