Pristna identifikacija

Že na začetku lutkovne predstave Miška Metka Smetka je vzpostavljen neposreden stik, ki poteka na več ravneh in ni povezan zgolj z uprizoritvijo kot takšno, saj ta avtomatično vzpostavlja distanco.

Objavljeno
06. november 2009 10.50
Peter Rak
Peter Rak
Alma Jongerius: Miška Metka Smetka
režija Samo M. Strelec
Lutkovno gledališče Maribor
premiera 4. 11. 2009

Komunikacija z gledalci kot neposredni dialog je seveda eden osrednjih dramaturških in režiserskih principov lutkovnih predstav, te pa lahko potekajo bodisi na površni, formalni ravni ali pa kot pristno, spontano komuniciranje, ki brez posiljenih eksperimentalnih prijemov v predstavi ustvari razpoloženje enotnega performerskega prostora. Projektu Miška Metka Smetka nedvomno uspe zadnje, mlado oziroma majhno občinstvo je tako rekoč integralni del predstave, ki omogoča še veliko drugih načinov neposredne identifikacije z dogajanjem na odru.

Že na začetku je vzpostavljen neposreden stik, ki poteka na več ravneh in ni povezan zgolj z uprizoritvijo kot takšno, saj ta avtomatično vzpostavlja distanco. Tako protagonista Metka Jurc in Davorin Kramberger neprisiljeno predstavita celotno tehnično ekipo, nato pa se brez posebnih cezur predstava začne, vendar se vseskozi domiselno prepleta »igrano« in »dokumentarno«. Občutek domačnosti ustvarja že scena, remake jasno prepoznavnega mariborskega blokovskega »skylina« ter vsem znanih podob smetnjakov, predvsem pa izbris imaginarne, vendar pri večini tovrstnih projektov jasno določene ločnice med odrom in avditorijem.

Zelo domiselni so preskoki iz velikih v mikroscene in nazaj. Ti so izvedeni s podvajanjem likov - enkrat je miška sama igralka, drugič so to klasične lutke, umeščene v različne spretno improvizirane interierje in eksterierje, prehodi pa so izvedeni povsem gladko, tako da je tovrstna simulacija v svoji alogičnosti bolj zabavna kot enigmatična. Podobno zabavne so tudi alogičnosti zgodbe same, denimo miškin naraščaj v obliki lokomotive, račke in kanglice, pa hipni preskok v televizijski medij, celotno uprizoritev pa zaznamuje topla humornost obeh igralcev, ki nimata nobenih težav pri stalnih transformacijah likov.

Ker zgodbe, vsaj takšne s klasičnim zapletom in razpletom ali kakršnim koli posebnim naukom, pravzaprav ni, odpade še ta element delitve med ustvarjalce in recipiente predstave. Ta tako učinkuje predvsem kot manifestacija spoznavanja lutkarskega in nasploh gledališkega medija, saj se pred občinstvom zvrsti predstavitev celotne tehnologije odrskega uprizarjanja, kar je glede na avtorico Almo Jongerius, ki je med drugim tudi gledališka pedagoginja, tudi logično. Režiser Samo M. Strelec je njene intence sijajno izpeljal in dopolnil z nekaterimi inventivnimi prijemi, tako da projekt obenem deluje kot klasična predstava in kot zelo učinkovito zdravilo zoper predsodke o ekskluzivnosti in hermetičnosti gledališča in umetnosti nasploh. Žal se ti predsodki pri nekoliko večjih gledalcih prej ali slej spet pojavijo, ker organskega prehoda od otroških do »odraslih« predstav v smislu načrtnega, zaokroženega gledališkega repertoarja pri nas pač ni.

Iz petkove tiskane izdaje Dela