Prodor ruske muzejske franšize

Po velikih arabskih, ameriških in navsezadnje evropskih muzejskih megaprojektih se širi tudi sanktpeterburški Ermitaž. Muzej z eno največjih svetovnih zbirk, v kateri so dela od staroegipčanske plastike do Mattissovih platen, ki so prišla iz zbirke slavnega zbiratelja predrevolucionane Rusije Sergeja Ščukina, bo dobil ogromno novo krilo, projekt pa bodo menda končali do 2014, ko bo Ermitaž praznoval 250. obletnico ustanovitve zbirke.


Kot pravi direktor Ermitaža Mihail Piotrovski, ki je na tej funkciji že skoraj trideset let, pred tem pa jo je opravljal njegov oče, je njihov cilj podvojiti kapacitete in število obiskovalcev. Ermitaž je močna muzejska franšiza, saj so junija odprli podružnico v Amsterdamu, arhitektka Zaha Hadid pripravlja načrte za muzej v Vilniusu, podružnico naj bi odprli tudi v Ferrari, medtem ko sta skupna projekta Ermitaža in Guggenheima v Las Vegasu ter v Somerset House v Londonu propadla. Direktor Guggeinheima, kontroverzni Thomas Krens, je medtem odstopil, vendar Piotrovski zatrjuje, da se bo sodelovanje z newyorškim muzejem gotovo nadaljevalo.

Tako kot nova infrastruktura je za muzej pomembna tudi nova postavitev zbirk. Preureditev, ki naj bi odgovarjala novim muzejskim standardom 21. stoletja, bo načrtoval arhitekt Rema Koolhasa, spremenila pa se bo tudi razstavna politika. Ta bo večinoma temeljila na predstavitvi aktualne produkcije; sodobno ameriško umetnost so predstavili lani, septembra pa bodo odprli razstavo sodobne britanske umetnosti, ki jo sponzorira londonska galerija Saatchi. Precej več denarja – na leto imajo na voljo za delovanje sanktpeterburške centrale okrog 25 milijonov evrov – bodo namenili varnosti zbirk, navsezadnje je zaradi uslužbencev pred tremi leti Piotrovski skoraj izgubil svoj položaj. »To smo končali,« pravi direktor, muzej je utrpel veliko škodo že za časa sovjetskega režima, saj so bile umetnine pogosto na voljo političnim funkcionarjem, ki so z njimi razpolagali po svoji volji, če je država potrebovala tujo valuto, je bilo najpriročneje prodati kakšen muzejski eksponat, neredko pa so jih tudi lahkomiselno podarjali državnikom iz tujine.

Obsežna oglaševalska kampanja
V Zimskem dvorcu, baročnem objektu Bartolomea Rastrellija, lahko kljub 1057 dvoranam in sobanam naenkrat razstavijo le pet odstotkov del iz svojih depojev, zato je v polnem teku rekonstrukcija objekta Staraja derevnija na obrobju Sankt Peterburga, kjer bo poslej osrednji muzejski depo in restavratorski center. Vse te naložbe, vključno s širitvami v tujino, jim omogočajo številni sponzorji; med najpomembnejšimi sta IBM in Inteross, podjetje ruskega oligarha Sergeja Potanina, vendar so za delovanje muzeja zelo pomembni tudi manjši sponzorji in donatorji. Te so pridobili z obsežno oglaševalsko kampanjo, v okviru katere so uspeli prepričati javnost tudi o neprecenljivi kulturni dediščini, ki jo predstavlja objekt sam.

Trg pred Zimskim dvorcem je namreč postal prizorišče najrazličnejših aktivnosti, predvsem rockovskih koncertov, vibracije pa bi lahko poškodovale nekatere najobčutljivejše eksponate. Za koncert Rolling Stonesov je osebje muzeja tesno sodelovalo s tonskimi delavci legendarne skupine, podobno je bilo s koncertom Madonne prejšnji mesec, muzej pa je uspel od države dobiti tudi oblast nad Aleksandrovim stebrom, ki dominira sredi trga, saj bodo tako imeli zakonite možnosti preprečevanja nekaterih domislic, kot je bilo denimo drsališče, ki so ga pred dvema letom uredili na trgu pred Zimskim dvorcem.

Iz sobotne tiskane izdaje Dela