Tiskane izdaje
Nekoč so bile omare poslikane in stilizirane, zdaj pa čedalje bolj težimo k minimalizmu. Katera možnost vam je ljubša?
Minimalizma ne maram preveč, a v to stanovanje niti ne bi pristajala omara v slogu »Ludvika ne vem katerega«. Morda se na prvi pogled zdi, da je bilo opremljanje zelo minimalistično, a je naokoli toliko raznovrstnih detajlov, kozarcev in drugih malenkosti, ki pokažejo, da imam raje vsega malce več.
Se tudi vi pritožujete, da imate premajhno omaro?
Seveda. Poleg te imam nekje drugje še fundus, v katerem je tri tisoč oblačil. Približno sedemdeset odstotkov kosov, ki jih nosim, hranim pri sebi, a se vsake dve leti spomnim, da prinesem še nekaj stvari od tam, jih zamenjam ... Nekoč sem jih razvrščal po barvah, potem po slogu, materialu, zdaj nič več.
Garderobna omara, ki ste jo razkrili, je precej prostorna ...
... ampak nabutana. (smeh)
Hranite v njej samo oblačila?
Ne, še pet tisoč zgoščenk, razne zapiske, stare polnilnike za mobilnike in podobne neumnosti.
Za stiliste velja, da so ...
Očitno hrčki. (smeh)
Človek bi rekel, da je omara v vašem poslu sveti kraj, da je odnos do oblačil skoraj malikovalski.
V tem ni treba pretiravati. Treba je biti zmeren, hoditi po tleh in ne po zraku.
Kakšne so vaše nakupovalne navade?
Nikoli si ne rečem, da je danes dan, ko grem po nakupih. Običajno sem s kom dogovorjen, grem mimo trgovine, vidim kaj, kar mi je všeč, in to kupim. Zmešalo bi se mi s sto vrečkami iz šestih trgovin. (smeh) In vedno to počnem sam, sicer se zgodi, da začnem izbirati oblačila drugim.
Ste zahteven kupec?
Kakor kdaj. Včasih grem med razprodajami v trgovino, brskam kot kura in nekaj najdem - to se mi ne zdi zahtevno. V desetih minutah lahko kupim dvajset kosov, nikoli pa ničesar ne poskusim, ker mi je grozno zoprno hoditi v kabine. Če pa si prav zamislim kos, ki bi ga rad imel, znajo biti prodajalci zelo zmedeni, ker je moje sanje včasih težko najti. Tukaj me zelo rešuje krojač.
Imeti krojača se sliši aristokratsko ...
Imam veliko angleških navad. (smeh) Vse se je začelo pred petnajstimi ali šestnajstimi leti, ko sem začel potovati na Šrilanko. Pozna se, da je bila v času Cejlona država dolgo pod vplivom kolonistov - še zdaj imajo čokoladno peno veliko boljšo od Angležev, ker ohranjajo prvoten recept, ki je na Otoku že zdavnaj izumrl. Zato tam krojači niso taki kot na Tajskem, kjer je obleka narejena v treh urah in iz poliestra, ampak je sistem povsem angleški. Ko pride krojač k tebi v hotel, da te izmeri, prinese s seboj pručko, na kateri medtem stojiš.
Pa so taki unikati zelo dragi?
Njihove izvrstne svile so za evropske razmere dokaj poceni. Vsaka obleka stane od trideset do šestdeset dolarjev, če pa sem zelo zahteven z detajli, nevidnimi všitki in podobnim, ko padajo v nezavest in se sprašujejo, ali je z menoj vse v redu ali ne, pa lahko obleka stane tudi do sto dvajset dolarjev. Ne pritožujem se veliko. (smeh)
Se je vaš odnos do oblačil z leti zelo spreminjal?
V zgodnjih osemdesetih letih je bilo zelo moderno, da smo kupovali Armanijeve spodnje hlače. Potem so v Trstu začeli s Ponte Rossom in smo vsi kupovali ponaredke. Imam pa, zanimivo, ves čas nekako klasičen okus, kar se vidi tudi pri mojih čevljih. Na njih ni utripajočih lučk, ampak se držim standardov, osnov oblikovanja, ki so nekdaj že bili postavljeni. Če se jih ne držim v barvi in oblikovanju, kjer sem drzen, se jih vsaj v kopitu čevlja.
Kateri je trenutno najboljši kos oblačila za moške, ki nam je na voljo v Ljubljani?
Armanijev plašč v Midasu. Sicer pa trendov ne spremljam. Ne zanima me, kateri vzorec je zdaj najbolj v rabi. Ko hodiš po ulici, tako ali tako vidiš, da je enkrat moderna siva, drugič rjava ... Nikoli nisem bil »fashion addict«, daleč od tega, sem »classy addict«. (smeh)
Je pa smiselno vprašati po oblikovalcih, ki jih imate rajši kot druge.
Pred petnajstimi leti mi je bil zelo všeč ravno Armani. Bil sem v Milanu, takrat ko so ga klicali »bež«. Štiri sezone, eno za drugo, je bilo vse, kar je oblikoval, bež, v odtenkih do kamelje barve in nazaj. Tudi Versace je na meni pustil pečat: imel sem srečo, da sem ga, preden je umrl, spoznal osebno. Na eni od revij sva izmenjala nekaj stavkov, takrat pa mi je podaril tudi srajco, ki je zdaj ena mojih ljubših. Zanimivo, Donatellina pisarna je bila le nadstropje više od moje milanske pisarne, z njo sva se srečevala predvsem v dvigalu, ko je med dvema gorilama, ki sta jo varovali, delovala še manjša, kot je. (smeh)
Metka Albreht je v prejšnji številki označila malo črno oblekico za nujno oblačilo vsake ženske garderobe. Kaj pa enako močno potrebujejo moški?
Zelo dobro temno sivo obleko. Lahko je konfekcijska, ni nujno, da je izdelana po meri. Temno siva zato, ker jo lahko imajo za dnevne ali večerne priložnosti, odvisno od srajce, kravate in čevljev. Izbira tega naredi slog dnevni ali večerni.
Moškim najpogosteje opremljajo garderobo žene, ki so nosilke modne ozaveščenosti svojih partnerjev. Ob novem letu imate priložnost, da jim poveste, kaj delajo narobe.
Predvsem naj jim nehajo kupovati obleke. Pogosto sem videl posledice tega: »Ja, to mi je pa žena kupila.« Izgovorjeno s tako sarkastičnim podtonom, da mi je bilo takoj jasno, kaj je želel moški s tem povedati. Pustite moške pri miru. (smeh)
Anžej Dežan
