Tiskane izdaje
Pred kratkim je bil samostanski kompleks Križanke razglašen za spomenik državnega pomena. Kako je možno, da se je to zgodilo šele sedaj, kaj za spomenik pomeni, če nosi tovrstni naziv, in kako je urejeno varovanje naše kulturne dediščine na splošno, smo se pogovarjali s sekretarjem na direktoratu za kulturno dediščino ministrstva za kulturo Gojkom Zupanom.
»Večina Plečnikove dediščine je bila za spomenik nacionalnega pomena razglašena v letih 2008 in 2009, pri Križankah pa se je zapletlo. Dva poskusa razglasitve so zaustavili procesi denacionalizacije. Nekateri potencialni lastniki so se namreč bali, da bi razglasitev pomenila novo podržavljenje,« odgovarja Gojko Zupan.
Tretji poskus razglasitve je bil tako pripravljen povsem na novo. Pobudo zanj so dali strokovnjaki, ki so pred letom dni organizirali simpozij o Križankah. »Na tem simpoziju je postalo popolnoma jasno, da gre v primeru razglasitve Križank za strokovno odločitev in s tem argumentom smo vse uradne lastnike in denacionalizacijske upravičence prepričali, da ne mislimo nič slabega za kogarkoli,« pravi Zupan.
Pri prejšnjih dveh poskusih razglasitve Križank za spomenik državnega pomena se je nekaterim zdelo, da je to politična tema. »Pred leti je eden od podpredsednikov vlade izjavil, da predlagani odloki še niso strankarsko usklajeni. Ugovarjali smo mu z vprašanjem, kaj je potrebno strankarsko usklajevati – ali je spomenik gotski ali baročen?« pravi Zupan.
Prednost pri razpisih
In kaj sploh za objekt pomeni, če se ga razglasi za spomenik državnega pomena? »To je priznanje, medalja, ki jo sicer podeli država, definira pa stroka. To ne pomeni, da je spomenik sedaj v državni lasti ali da ga država financira, ima pa pri razpisih države določeno prednost,« pravi naš sogovornik. Z visoko rangiranimi spomeniki je lažje prodreti tudi na mednarodnih razpisih, poleg tega tovrstni status prispeva k večji osveščenosti, kar je za spomenik vedno dobro.
In koliko spomenikov imamo v Sloveniji? »V registru je okoli 30 tisoč enot dediščine, 8000 jih je spomenikov lokalnega pomena, 317 državnega, trije pa so na listi Unesca (Industrijska dediščina Idrije, kolišča Ljubljanskega barja in Škocjanske jame). Vlada ima tudi možnost, da določene objekte in področja zaščiti z zakonom. Taka primera sta dva: Kobilarna Lipica in Triglavski narodni park,« odgovorja Gojko Zupan.
Postopek razglasitve kulturega spomenika je precej kompliciran in dolg. Pobudo za zaščito lahko da kdorkoli. Predlog razglasitve formalno pripravi zavod za varstvo kulturne dediščine. Spomenik državnega pomena se razglasi z aktom vlade, spomenik lokalnega pomena pa z odlokom občine. »Nekatere občine so bolj aktivne in imajo razglašenih na stotine spomenikov, druge pa niso aktivne in nimajo razglašenih veliko spomenikov,« pravi Zupan.
Če gre za pomembnejše spomenike državnega pomena, mora priti do javnih razprav in predstavitev, lastniki podajajo pripombe, potem sledi postopek na vladi, kjer predlog pregledajo pravna služba, finančno ministrstvo ... potem ga dajo na spletne strani in javnost daje pripombe. Zato ti postopki trajajo nedefiniramo dolgo. Velik problem je tudi, ker morajo dati lastniki parcel soglasja. Včasih niso zlahka dosegljivi,« pravi Zupan.
Objekti tik pred razglasitvijo
In kateri so spomeniki, ki so tik pred razlasitvijo? »V pripravi je več odlokov o razglasitvah spomenikov državnega pomena na Gorenjskem – cerkev Svetega Janeza in ambient v Bohinju, kjer je problem, kako na široko zaobjeti za ambient, Stara Sava na Jesenicah, kjer je problem v tem, da je en del objekta prve kvalitete, drugi del pa je zelo predelan, Visoko pri Poljanah, kjer so problemi z zastarelimi podatki o lastništvu, župnijska cerkev v Kranju, « pravi Gojko Zupan.
Katera pa so najbolj problematična področja zaščite naše dediščine? »Največji problem je zaščita večjih območij, kot so arheološka, mestna in vaška jedra ter kulturne krajine – recimo srednjeveško jedro Škofje Loke ali Ljubljane. Ker rabimo soglasje ali vsaj pripombe skoraj vsakega lastnika, so ti postopki tako zapleteni, da se jih raje ne lotevamo. Kritični sta tudi področji industrijske arhitekture in arhitekture 20. stoletja.
Vedeti moramo, da je milijon objektov v Sloveniji iz 20. stoletja in glede na število konservatorjev na terenu še nekaj časa ne bodo ustrezno ovrednoteni. Hudo pomanjkanje konservatorjev-arhitektov je predvsem na Štajerskem,« pravi nas sogovornik.
