Različne oblike šansona

Šanson, ta zmuzljiva glasbena oblika, je z leti postal še bolj neopredeljiva, drugačna, nekje moderna, drugje arhaična, že deveto leto zapored pa dovolj zanimiva za zapolnitev Gallusove dvorane ljubljanskega Cankarjevega doma. Tudi v torek, 9. junija, bo ob 20. uri Vita Mavrič, skupaj z Borisom Kobalom, gostila celo vrsto domačih uveljavljenih glasbenikov in pa kot vedno tudi nekaj prihajajočih imen ter seveda še glasbena presenečenja iz tujine. O pripravi festivala smo se pogovarjali z Vito Mavrič, glavnim motorjem prireditve.

Kako je vsako leto preseči z La Vie en Rose uspeh prejšnjega leta?

Zelo težko. A izziv je velik, predvsem zaradi tako izjemno pozitivnega odziva obiskovalcev.

Imate težave pri izboru izvajalcev, tako domačih, kot tujih, za festival šansona?

Redno spremljam klubske programe, novo sceno, nove izvajalce. Z eno besedo, sem povsem na tekočem. Imam pa seveda težave. V razvoj šansona praktično nihče več ne vlaga. In tako je večina alternativne scene prepuščena sama sebi in nič ne kaže na boljše. S tujci je seveda mnogo lažje, svet je velik, a denarnica največkrat prekratka. Iz leta v leto je težje pridobivati sredstva za ustvarjanje kakovostnega programa, letos še posebno. Ampak ne bom jamrala, raje bom trmasto vztrajala dokler bom le zdržala. Konec koncev bomo prihodnje leto s festivalom slavili že 10. obletnico.

Kdo so letošnji tuji gostje in zakaj ste se odločili zanje?

Kanadčan Pascal Le Jeune, Američan Chris Eckman, Makedonka Maja Odžaklijevska in sarajevska kantavtorica Jadranka Stojaković. Jadranka živi na Japonskem, v osemdestih letih pa je bila ena najbolj plodnih kantavtoric bivše Jugoslavije, njene skladbe so jo zapisale med žive legende. Maja Odžaklijevska impresionira kot eden najbolj razkošnih glasov nekdanje Jugoslavije. Umetnica, ki se je s svojo neverjetno interpretativno sposobnostjo filigransko natančno posvetila vsakemu glasbenemu žanru, ki se ga je lotila.

Chrisa Eckmana, sicer pevca skupine Walkabouts, je poezija Daneta Zajca navdihnila do te mere, da mu je posvetil album The Last Side of the Mountain in v angleškem prevodu uglasbljenem v mehkih ritmih in iskreni interpretaciji Chrisa, Dane Zajc zazveni na poseben način.

Pascal Le Jeune, pa je zgodba zase. Prihaja iz francosko govorečega dela Kanade, je eno prvih imen kanadskega šansona. Ustvarja glasbo, ki je francoska po duhu, bogata, polna besednih iger in melodij, za katere se zdi, kot da mu jih je v oporoki zapustil legendarni Georges Brassens. Odkrila sem ga povsem slučajno, v Parizu.

Je po vašem mnenju sodobna tehnologija, ki je omogočila vsepovsod prisotno glasbo, na glasbeno umetnost delovala pozitivno?

V začetku ja, še posebej v 60-ih in 70-ih, najkasneje konec 80-ih pa je začela delovati tudi kontraproduktivno in se do danes v veliki meri izrodila v svoje nasprotje. Ne velja samo za glasbo, podobno se je zgodilo filmu. In velja tudi za internet, ta navidez še zadnji neodvisni medij.

Koliko imamo mi, ki živimo v hitrem tempu, še časa prisluhniti besedam v glasbi?

Toliko, kot si ga hočemo privoščiti! Vse je relativno, tako kot je materija, energija, tako je čas denar. Če smo pripravljeni vložiti svoj čas in denar v najboljši avto, najboljši televizor, najboljši hi-fi, zakaj ne bi potem poslušali tudi najboljše glasbe? Vse je stvar prioritet.

V kolikšni meri se šanson še lahko razvija? Letos je na primer na Drugi godbi nastopil Francoz Abd Al Malik, bolj šansonjer kot raper?

Šanson se lahko razvija v neskončni meri oziroma neomejeno! Ob tem je besedilo, kot se za šanson spodobi, namenoma na prvem mestu, v družbi z glasbo takorekoč prvo med enakovrednimi. Logična posledica tega je odprtost za vse žanre. In tudi raperji so seveda šansonjerji. Tudi formalno. Če ste pazljivo poslušali besedila Abd Al Malika mi boste pritrdili, da resnično fascinirajo, kot seveda tudi on, kot interpret.

Rap je angleška kratica za ritmično poudarjeno poezijo in kot tak je po vsebini celo najbližje šansonu, čeprav se zdi na prvi pogled glasbeno daleč stran. Za zvrst, ki ima tako kot šanson kaj povedati, je tudi izjemno popularen. Ravno letos bosta prvič na La Vie en Rose nastopila tudi Murat & Jose.

Ima vsakoletni koncert šansona že stalno občinstvo, ali se to menjuje?

Se ne menjuje, ampak dopolnjuje. Tako kot koncept večera šansonov, se je profiliralo tudi občinstvo. Razprodana Gallusova dvorana v zadnjih letih je za to najboljša potrditev. In tako kot je La Vie en Rose odprt za vse žanre, tak je tudi naš avditorij. Odprt za vse.

Vendar kot kaže za šanson ne bo nikoli zmanjkalo tematike, kajti razmere v družbi se zaostrujejo in takrat tudi umetnost, glasbena umetnost, še posebej tista s tehtnimi besedili, praviloma zadobi zagon. Je tako?

Je tako, da ne bo nikoli zmanjkalo tematike in je tako, da so razmere zelo podobne tistim med obema svetovnima vojnama, ko je šanson vstopal v svoje najproduktivnejše obdobje. Ampak ti časi so težko primerljivi. Vmes se je zgodila industrija zabave, od katere je, da ne bo pomote, sprva profitirala tudi kvalitetna glasba in tudi šanson. Jaques Brel je recimo prodal milijon izvodov svojega zadnjega LP-ja samo v prednaročilu!

Bojim pa se, da trenutna kriza ne bo sama po sebi rodila ustvarjalnega naboja, še manj poglobljene percepcije širšega občinstva, ki je bolj kot kdajkoli kontaminirano s pop štanco. Za zagon »glasbene umetnosti s tehtnimi besedili« bi dandanes potrebovali nekakšen »new deal«. La Vie en Rose to ni, je samo vzorec kakšen bi lahko ta glasbeni »new deal« bil.

Naslednje leto pa jubilejni 10 festival La Vie en Rose ...

Slejkoprej na barikadah za kulturni »new deal«, samo bolj slavnostno. Jubilejno.