Tiskane izdaje
Le nekdaj tednov po odprtju 57. Beneškega bienala vizualnih umetnosti so v beneški palači Ca' Giustinian, upravnem sedežu bienala, napovedali osnovne konceptualne smernice nove izdaje mlajšega bienala, namenjenega umetnosti gradnje.
16. Beneški arhitekturni bienale bo aktualen prihodnje leto, njegova krovna krilatica bo Freespace, v osnovi Svobodni prostor (izraz ima več pomenov), pod njo pa znova napovedujejo obravnavanje odnosa med sodobno arhitekturo in širšo civilno družbo.
Bienale pod irsko taktirko
Kot je znano od januarja, bosta za umetniško krmilo bienala poprijeli Yvonne Farrell in Shelley McNamara iz Dublina, kjer sta diplomirali na arhitekturni fakulteti University College (na njej sedaj obe predavata) in kjer sta leta 1977 ustanovili biro Grafton Architects.
V Benetkah sta stari znanki, saj sta se na arhitekturnem bienalu predstavili že leta 2001, zatem sta leta 2012 s projektom Campus UTEC univerze v Limi v Peruju dosegli srebrnega leva, sodelovali pa sta tudi na zadnjem bienalu Alejandra Aravene pred dvema letoma.
Kot arhitektki ustvarjata predvsem izobraževalne objekte, tako šolske kot univerzitetne, predvsem v domačem irskem okolju, a tudi v bližnji Veliki Britaniji in drugod po svetu. Visoko cenjen je denimo, projekt njunega biroja za Univerzo Luigija Bocconija v Milanu, ki je leta 2008 osvojil eno nagrad za zgradbo leta v okviru Svetovnega festivala arhitekture.
Poznata tudi slovenski prostor. Leta 2009 sta bili članici žirije za nagrado Piranesi – Farrellova ji je predsedovala –, na tedanjih 27. Piranskih dnevih arhitekture pa sta tudi predavali.
Svoboda arhitekturnega prostora
Kako je potrebno v okviru razmerja med umetnostjo gradnje in širšo družbo razumeti njuno krilatico Freespace? Zaenkrat jo splošno opredeljujeta kot pojem, ki predstavlja darežljivost duha in občutek za humanost, ki ga arhitektura postavlja v središče svojega interesa, pri čemer se osredotoča na samo kvaliteto prostora.
Freespace opozarja na zmožnost arhitekture, da uporabnikom ponuja svobodne prostore, na njeno zmožnost iskanja novih, nepričakovanih darov, tudi v najbolj zasebnih pogojih ali tistih, ki veljajo za najekskluzivnejše oziroma postavljajo komercialne omejitve.
Kuratorki izpostavljata še obravnavanje brezplačnih darov narave, kakršni so svetloba – tako sončna kot mesečina – zrak, sila gravitacije in materiali, viri, zanima pa ju tudi svoboda imaginacije samega prostora, osvobojenega časa in spomina, v katerem so preteklost, sedanjost in prihodnost povezani. Tistega prostora, ki izhaja iz stratifikacije naše kulturne dediščine ter arhaično povezuje s sodobnim.
»Družba raste in napreduje tedaj, ko starci zasajajo drevesa, za katera vedo, da v njihovih senci ne bodo več sedeli,« umetniški direktorici navajata grški rek ob zaključku predstavitve, ki je zaenkrat ostala pri precej splošnih izhodiščih.
Do 26. maja prihodnje leto, ko bo 16. Arhitekturni bienale odprl vrata, bo njegova zasnova zanesljivo bolj oprijemljiva, medtem pa se beneški organizatorji že hvalijo s prvimi številkami, ki odražajo statistiko obiska aktualnega 57. bienala vizualnih umetnosti. V prvih treh tednih odprtosti so osrednja selektorska razstava Viva Arte Viva Christine Macel in nacionalni paviljoni pritegnili že preko 60.000 obiskovalcev, 23 odstotkov več od bienala v sezoni 2015.
