Tiskane izdaje
Ob petdeseti obletnici smrti Le Corbusiera, enega največjih arhitektov in urbanistov 20. stoletja, strokovnjaki osvetljujejo njegovo življenje in delo tudi z novih zornih kotov. Odprla se je polemika, ali je njegovo znamenito delo mogoče ločiti od njegove sporne politične in ideološke preteklosti.
Le Corbusieru (6. 10. 1887–27. 8. 1965) so v pariškem kulturnem centru Georgesa Pompidouja posvetili veliko razstavo, ki so jo odprli aprila in zaprli pred kratkim. Spremljale so jo kritike, da je zamolčala temne epizode iz življenja in dela slavnega arhitekta, predvsem njegovo tesno povezavo s skrajno desnimi in profašističnimi gibanji v Franciji med svetovnima vojnama in sodelovanje s kolaborantskim vichyjskim režimom po okupaciji Francije.
Med kritiki razstave so bili trije avtorji – François Chaslin, Marc Perelman in Xavier de Jarcy –, ki so ob obletnici smrti legendarnega arhitekta pri znanih pariških založbah objavili knjige z drugačnimi poantami, kot smo jih brali doslej.
Guru moderne arhitekture, urbanist, slikar, fotograf in oblikovalec pohištva Le Corbusier je bil v času življenja izpostavljen kritikam, ker je z arhitekturnimi in urbanističnimi zamislimi navdihoval gradnjo velikih kompleksov na obrobju velikih mest. Očitali so mu, da je vizionar totalitarne arhitekture, kar pa ni omajalo prepričanja drugih, da je ustvaril najboljše projekte v funkciji družbene organiziranosti življenja v urbanih okoljih. Najbrž tega prepričanja ne bodo omajale niti omenjene tri knjige.
Fašistična plat
Profesor arhitekture in publicist Chaslin pravi, da ni bistveno vprašanje, ali si Le Corbusier zasluži pozicijo najznamenitejšega arhitekta 20. stoletja, ampak je treba ugotoviti, na čem temelji njegova arhitektura. »Njegovi projekti imajo politično plat in ta je militantno fašistična.« Chaslin trdi, da je bil Le Corbusier antisemit, da je delal totalitaristične projekte, da se je trudil približati Mussoliniju, kar je dosegel s kolaborantom Petainom, in po koncu vojne uresničil projekte, ki si jih je zamislil pred drugo svetovno vojno in po njej in so samo materializacija fašistične ideologije. Podobno menita tudi druga dva avtorja.
Vsi trije navajajo primer neuresničenega načrta Mesta za tri milijone prebivalcev iz leta 1922 in uresničenega projekta Sončno mesto v Marseillu iz leta 1952, katerih bistvo je enako: gre za preobražena koncentracijska taborišča. Načrtno ustvariti mesto, da bi vanj strpali tri milijone ljudi, je nehumano. Avtorji navajajo več podrobnosti, ki Le Corbusiera kompromitirajo, med drugim njegovo pismo mami: »Hitler bo lahko okronal svoje življenje z grandioznim delom: urejanjem Evrope.« V neki teoretski študiji pa je urbanistom svetoval: »Razvrstite urbano populacijo, ločite jo, odrinite tiste, ki so nekoristni v mestu.«
Bivalni stroji
Kritiki Le Corbusieru očitajo tudi megalomanijo, saj je med drugim predlagal, da bi porušili dobršen del zgodovinskega jedra Pariza, kjer bi po njegovih načrtih zgradili velikanski kompleks z osemnajstimi enakimi nebotičniki s po petdesetimi nadstropji iz armiranega betona. Njegova poslopja so »velikanski bivalni stroji«, v katerih so celice oziroma stanovanjske enote. Le Corbusier je verjel, da je z urbanističnimi projekti, pri katerih ni prostora za zabavo, ampak le za šport, mogoče prispevati k oblikovanju nove, telesno in mentalno zdrave rase. Zato je tudi uporabljal izraz »vzgajanje ljudi«, značilen za fašistično ideologijo.
Tega madeža z Le Corbusiera ni mogoče sprati in o njem v teh dneh govorijo številni mediji. Kljub temu je njegovo ime vklesano v zgodovino svetovne arhitekture. Pečat je pustil tudi na jugoslovanskih tleh. Po njegovem arhitekturno-urbanističnem vzoru sta nastala Novi Beograd in Novi Zagreb, deloma tudi Skopje po potresu leta 1963.
Le Corbusierovo delo še danes vpliva na številne novogradnje po svetu, v Sloveniji še posebej v zadnjem obdobju nastaja precej zgradb, zlasti individualnih hiš, v corbusierovskem slogu – bolj ali manj posrečenih betonskih kock. Nekatere ljudi Le Corbusierove zgradbe in tiste, ki jih posnemajo, spominjajo na kletke, drugi vidijo v njih vrhunec estetike 20. stoletja ter zmago funkcionalizma.
Teorija petih točk
Le Corbusier je umetniško ime, pravo ime arhitekta, rojenega v Švici, ki je tako zaznamoval podobo današnjih mest, je Charles-Édouard Jeanneret-Gris. Ena bistvenih značilnosti njegove arhitekture je uporaba armiranega betona, ki mu je od prihoda v Pariz leta 1917 na stežaj odprl vrata, ni pa bil prvi, ki ga je vpeljal. Z betonskimi stebri je zamenjal nosilne zidove ter zgradbe naredil bolj zračne in odprte. Arhitekturo je tudi teoretsko utemeljil in te utemeljitve ob teorijah Walterja Gropiusa in Franka Lloyda Wrighta veljajo za najbolj revolucionarne v 20. stoletju.
Strnil jih je v pet točk: piloti oziroma stebri, na katerih stoji zgradba, pod katero je zelena površina; strešna terasa z vrtovi, ki so koristni in tudi varujejo betonsko streho; prosti načrt tlorisa, brez nosilnih zidov, zaradi česar hiša nima omejitev pri uporabi; prosto načrtovanje fasade – ločitev zunanjščine stavbe od njene strukturne funkcije, zaradi česar fasada nima strukturnih omejitev; in neskončna horizontalna okna, ki prelamljajo fasado in enakomerno osvetljujejo sobe. V teh petih točkah so bistvene prvine nove estetike racionalizma.
Le Corbusier je hotel, da bi ljudje dobro in udobno živeli, in verjel, da so takšni njegovi projekti. V svojem delu K pravi arhitekturi je govoril o konceptualni dvojnosti: o nujnosti zadovoljevanja funkcionalnih zahtev (praktičnost, ekonomičnost za novega človeka moderne industrijske družbe) in o nagonu po uporabi abstraktnih prvin, ki vplivajo na čute in navdihujejo um. Prvi je začel projektirati serijske kolektivne stanovanjske zgradbe, ki so bile oplemenitene z arhitekturnimi inovacijami: odprtostjo prostora, nivoji, zračnostjo in v tem smislu naj bi bilo stanovanje »bivalni stroj«.
Zagovarjal je visoka poslopja, obkrožena z velikimi zelenimi površinami. V teh poslopjih naj bi bile ljudem na voljo vse storitve: otroški vrtec, pošta, banka, trgovine, rekreacija ... Nekateri urbanisti so ga zaradi tega kritizirali, češ da ukinja ulico kot kraj komunikacije med ljudmi, on pa je odgovoril, da je ulica pot oslov in ne ljudi. Zanj je bilo idealno mesto z dvema milijonoma do štirimi milijoni ljudi s širokimi in dolgimi avenijami, prometno segregacijo in fukcionalno diferenciacijo (upravne zgradbe v strogem središču, stanovanjsko območje pa je segregirano in tako povsem ločeno od družbeno-kulturnega življenja). Po tem zgledu so nastala spalna naselja.
Spalna naselja in getoizacija
Le Corbusier se ni prilagajal obstoječemu v mestu, ampak je zagovarjal ustvarjanje novega, in temu bi se moral sodobni človek prilagoditi. Čeprav je svoje ideje razvijal v začetku 20. stoletja, so bile množično uresničene šele po drugi svetovni vojni. Vznikala so nova mesta, ki so bila razdeljena po conah: industrijska, stanovanjska, rekreativna itd. V praksi je to pripeljalo do družbene segregacije in zametkov poznejše getoizacije, ki je prišla do izraza do začetka osemdesetih let, njen vrhunec pa je bil v devetdesetih. Plodna tla za tako gradnjo so bile družbene spremembe v nerazvitih državah vzhodne Evrope, Južne Amerike, Azije in Afrike skupaj s socialistično idejo in revolucijo, ki sta koreninili v revščini in neenakosti.
Le Corbusierovo najbolj monumentalno arhitekturno-urbanistično delo je mesto Chandigarh iz leta 1951, ki ga je projektiral na pobudo takratnega indijskega predsednika Nehruja. Po državljanski vojni v Indiji je namreč prestolnica zvezne države Pandžab pripadla Pakistanu, Indija pa je želela novo mesto v novem duhu. Tako je nastal Chandigarh kot tipični primer corbusierove arhitekture. Po njegovih načrtih so zgradili poslopja še v Švici, Franciji, Nemčiji, Rusiji, ZDA, Argentini, na Japonskem. Njegova naselja po vzoru Sončnega mesta so na več celinah, v Ljubljani je tamkajšnjemu bloku arhitekturno podoben Kozolec arhitekta Eda Mihevca.
Slovenci pri idolu modernizma
Pri Le Corbusieru so se izobraževali tudi Plečnikovi učenci. Od petdesetih diplomantov se jih je kar sedem izpopolnjevalo v njegovem pariškem ateljeju. Slovenskih arhitektov je bilo med arhitekti z vsega sveta, ki so risali v Le Corbusierovem ateljeju, največ, če izvzamemo Švicarje in Francoze.
Arhitekturni zgodovinar dr. Bogo Zupančič pravi, da je toliko Plečnikovih diplomantov šlo risat k Le Corbusieru zaradi klasicistične arhitekturne zagledanosti profesorja Plečnika, in to v času modernizacije, industrializacije arhitekturnih elementov, pojava šole Bauhaus, kongresov CIAM in tehnoloških sprememb, ki jih je Plečnik odklanjal. Česar niso dobili pri profesorju, so hoteli usvojiti pri izvoru funkcionalne arhitekture.
Od prve generacije Plečnikovih učencev, ki je diplomirala v dvajsetih letih, je najprej v Pariz odšel arhitekt Dušan Grabrijan, prvi pri Le Corbusieru pa je bil arhitekt Miroslav Oražem. Leta 1939 je kar pet Plečnikovih študentov hkrati delalo v Le Corbusierovem ateljeju: Hrvoje Brnčić, Marjan Tepina, Jovan Krunić, Edvard Ravnikar in Marko Župančič. Šlo je za obojestransko korist. Plečnikovi študenti so v pariškem ateljeju risali zastonj, hkrati pa so bili seznanjeni z moderno arhitekturo, metodami dela in aktualnim kulturnim utripom v svetovni metropoli. Le Corbusier je bil navdušen nad risarskimi veščinami Plečnikovih študentov.
Le Corbusierova arhitektura, očiščena vsega, kar ni v funkciji človeka, je v marsičem vendarle zatajila, česar se je sam zavedal, in to kljub vsem zgradbam, ki danes stojijo kot spomeniki modernizmu.
Sam v kolibi
Najslavnejši evropski arhitekt in urbanist je bival po svojem okusu. Poletja je preživljal v slabih štirinajst kvadratnih metrov veliki leseni kolibi ob morju. Brunarica, ki jo je sam oblikoval, po videzu sploh ne sodi v majhen obmorski kraj Roquebrune-Cap-Martin na Azurni obali blizu Mentona. Razočaran, nesrečen, sam je utonil v morju, v katerem je vsak dan ob deseti uri zaplaval. Žena mu je umrla leta 1957 pri njegovih sedemdesetih, otrok nista imela.
