Tiskane izdaje
Kriza, ki je tako globoko zarezala v gradbeništvo, je prizadela vse poklice, povezane z njim, med njimi arhitekte. Manj dela ne pomeni le manj zaslužka, ampak tudi slabšo poklicno kondicijo in na daljši rok izginjanje strokovnih znanj.
Ne gre le za to, da smo v Sloveniji izobrazili ogromno arhitektov in jih z nezmanjšanim tempom – kot v letih gradbenega buma – izobražujemo še naprej, da ti v svojem poklicu ne najdejo dela in da je šolanje, ki ne vrača vložka, najdražje.
Gre tudi za to, da zamira stroka, ker izkušeni arhitekti ne prenašajo znanja na mlade, arhitekt pa po končani fakulteti nujno potrebuje kalitev pri projektih v birojih. Prav vsi arhitekti so se, preden so začeli delati samostojno, učili pri starejših kolegih, danes pa imajo le še redki to srečo.
Ni velikih vlagateljev
Javni sektor skorajda ne gradi več, gradbena podjetja, ki so bila hkrati največji vlagatelji in prodajalci nepremičnin, so se zaradi prenapihnjenosti in neustavljivih apetitov po zaslužku razpočila, krediti, ki so jih z lahkoto kopičila, so se socializirali na vse državljane.
Posojila so najemali tudi majhni investitorji, ki so v gradbeništvu videli priložnost za dober zaslužek ter gradili tako imenovane vile bloke. Izraz vila blok se je uveljavil v letih gradbenega razcveta, z njim so označevali vsako skrpucalo, ki ne po videzu ne po kakovosti ali funkcionalnosti ni bilo podobno niti bloku, kaj šele vili.
Kje torej arhitekt v Sloveniji danes še pride do kruha? Tu in tam lahko sprojektira kakšen dom za starejše, vrtec, predvsem pa individualne hiše, ki jih je zaradi negotovih služb tudi manj kot nekoč. Biroji, ki so se v dobrih časih otepali projektiranja družinskih hiš ter prenov in so jih zanimali samo veliki projekti, so danes veseli vsakega naročila.
Cena in kakovost
Razmere ponazarjajo tudi številke: število izdanih gradbenih dovoljenj, za kar so potrebni arhitekturni načrti, sprojektirane površine pa govorijo o arhitektovem zaslužku. Od leta 2007, ko je bilo gradbeništvo na vrhuncu, do zdaj je bilo izdanih približno polovico manj gradbenih dovoljenj za več kot polovico manj površin.
Za povrhu je projektantsko delo manj plačano kot nekoč, saj v krizi investitor vedno najde arhitekta, ki je še cenejši, zato pa pogosto tudi manj kakovosten. Problem je, da se najcenejšega ponudnika izbira tudi pri javnih naročilih, kar zaradi slabše kakovosti na dolgi rok stane več.
Tako prihaja tudi do absurdov kot v primeru prenove Narodne galerije, kjer je idejno zasnovo naredil en arhitekturni biro, za izvedbo pa so morali zaradi nižje cene izbrati drugega. V tej varčevalni maniji so zgodba zase energetske sanacije objektov, ki jih izvajajo najcenejši ponudniki tako, da so prihranki energije zanemarljivi, objekti pa neredko arhitekturno pohabljeni.
Potreba po arhitektu zlasti pri individualnih naročnikih nikoli ni bila samoumevna, razen v povezavi s pridobitvijo gradbenega dovoljenja. Slovenec je v povprečju najraje sam svoj arhitekt, ne nujno zato, ker ne bi imel denarja zanj, temveč velikokrat tudi zato, ker ne čuti potrebe po arhitekturnih storitvah, zato so zanj nepotrebno zapravljanje.
Spust s piedestala
Je pa kriza tudi priložnost, da se arhitekti zazrejo sami vase. Treba je povedati, da je marsikateri objekt tak, kot da ga ne bi delal arhitekt, čeprav ga v resnici je, in dejstvo je tudi, da se je arhitektura vsaj dve desetletji posvečala predvsem sama sebi, kot da je najprej ali celo zgolj sebi namen. Deklarirala se je za umetnost in se ni menila za uporabnost, želje in potrebe ljudi so bile nujno zlo, o svoji vlogi v družbi ni kaj dosti razmišljala. Tudi v Sloveniji se je pojavil zvezdniški tip arhitektov.
Produciranje arhitektov
Slovenski arhitekti so lahko zelo dobri, a tudi zelo slabi. V državi je skoraj štiri tisoč arhitektov, vsi še zdaleč ne morejo delati v poklicu. Človek se sprašuje, zakaj množično produciramo arhitekte, za povrhu je ta študij v primerjavi z drugimi med dražjimi.
Pred vojno je bilo pri nas nekaj deset arhitektov. Na ljubljansko fakulteto za arhitekturo se zadnja leta vpisuje od sto petdeset do skoraj dvesto študentov na leto in fakulteto so pred leti odprli tudi v Mariboru. Po vojni, ko smo gradili ceste, tovarne in mesta, je arhitekturna šola na leto vpisala komaj tretjino današnjega števila študentov.
Nekateri arhitekti so zaposleni, drugi samozaposleni, veliko jih ima status samostojnega kulturnega delavca. V zlatih časih velikih projektantskih birojev so številni arhitekti opuščali službe in se osamosvajali, ker so tako zaslužili več, in mnogim je država plačevala prispevke. Danes prav velikih birojev ni več in vsak od njih se po svoje spopada z razmerami.
Nekaj arhitekturnih birojev smo povprašali, kako se soočajo z upadom dela (danes objavljamo prvi del). Večina jih išče priložnost v tujini, kjer sodelujejo na javnih razpisih in je konkurenca precej ostra. Toda prav vsem birojem v Sloveniji ne gre slabo, med njimi se najde tudi kakšen, ki krize niti ne občuti.
Sploh pa ni mogoče posplošeno trditi, da je v krizi manj dobre arhitekture, kajti proces nastajanja arhitekture je neodvisen od tega. Kriza je lahko tudi spodbuda za inovativnost, saj zahteva več vztrajnosti in razmišljanja.
Biro Ofis
Arhitekturni biro, ki mu na prvi pogled ni videti, da se sooča s težavami zaradi krize, je Ofis. V lepih in velikih prostorih v središču Ljubljane je delovno ozračje. Ofis, katerega lastnika sta Špela Videčnik in Rok Oman, zadnja leta dela tudi za tuje naročnike, mednarodni pridih pa mu daje tudi ekipa mladih sodelavcev z vseh koncev sveta.
Špela Videčnik in Rok Oman že tretje leto predavata na univerzi Harvard, tja gresta ponovno konec avgusta za celoten semester. Letos bosta za Planinsko zvezo z ameriškimi študenti delala bivak v slovenskih gorah, tako da jih bosta konec septembra pripeljala k nam. Špela Videčnik, ki je študirala v Londonu in delala v Parizu, pravi, da o selitvi v tujino ne razmišlja, ker ima življenje v Sloveniji toliko pozitivnih plati. Namesto tega v biroju iščejo ideje, kako bi lahko ostali v tem prostoru in izkoristili ustvarjalno energijo.
