Četudi je napad virusa zbudil občutek, da se vsem ljudem na svetu dogajajo enake stvari, da delimo globalno, kolektivno izkušnjo, resničnost še vedno ni samo ena. Obstajajo privilegirani, tisti z imuniteto, ter oni, ki nimajo ničesar in jih očitno drugače tretira tudi virus. Podobno ekskluzivna je tudi umetnost, posebej sodobna. Njeno manifestacijo izbranih za izbrane je naslovila Degotova, ko je izvedla otvoritveno potegavščino. Peščico povabljenih je slovesno nagovorila v živo z balkona graškega Orpheuma, ostale pa z digitalnih naprav in ekranov po mestu. A besede niso bile iste. Tiste, namenjene publiki v živo, so bile lažne, pravo oznanilo so simultano prenašali mediji. Tako je ekskluzivnežem odrekla »resnico« in v dobi zapiranja, omejevanja druženja, deljenja in kratenja dotikov in kulture umetnost ponudila vsem.
Letošnja 53. štajerska jesen želi biti inkluzivna, zato večinoma poteka digitalno in je dostopna na posebni medijski platformi Paranoia TV (grafično podobo je ustvaril slovenski kolektiv Grupa Ee). Umetniška dela si je še vedno mogoče ogledati v živo, v galerijah in na uredništvu izmišljene televizije – ki si je prostore uzurpirala v nekdanji prodajalni s čevlji v središču mesta, sicer spalnem kotičku graških brezdomcev –, a intervencij na javnem mestu, kjer bi umetnost mimoidoče prestregla in presenetila kar na ulici, po čemer je Štajerska jesen slovela v preteklih letih, je občutno manj.
No, festival kljub vsemu ponuja nekaj možnosti, da na umetniško delo naletimo po naključju, izven institucij, in dobimo priložnost, da nas preseneti in nagovori brez pojasnil. Tako lahko nič hudega sluteč vstopimo v kabino fotoavtomata na trgu Am Eisernen Tor in ugotovimo, da iz reže ni prispel samo naš portret, temveč je obdan s tremi fotografijami urbanih motivov, ki jih je nigerijski umetnik Akinbode Akinbiyi posnel v Berlinu, Avstriji in na Lagosu. Tako se fotografirani trenutek izmakne tukajšnjosti in zdajšnjosti in dobi globalni kontekst.
Ali pa med rekreativnim sprehodom po mestnem parku naenkrat začutimo, da nismo sami. Na svojo prisotnost opozarjata dve cestni svetilki, ki si mežikata in izgovarjata imena izmišljenih krajev – tistih, ki so plod človekove domišljije in obstajajo v filozofskih utopijah in literarnih ter znanstvenofantastičnih delih, od Homerja do J. R. R. Tolkiena. Svetliki Vadima Fiškina v delu Slovar namišljenih krajev sta statični, prikovani na isto mesto (podobno kot ljudje v času epidemije), a »v svoji domišljiji« potujeta po namišljenih deželah. S tem, ko jih omenjata, postajajo izmišljeni kraji resnični, kot sta resnična svetloba in zvok, prek katerih komunicirata – oba efemerna pojava, ki se nam izmikata, a sta hkrati zelo konkretna. So torej izmišljeni kraji resnični in tisti resnični le izmišljija? Se nam je samo zdelo ali je res ena od svetilk rekla »EU«?
Tina buri domišljijo
V posodobljeni različici bi morda svetilki v svoj nabor 1500 domišljijskih krajev uvrstili vsaj še enega – postkapitalistično utopijo, kot si jo zamišlja Janis Varufakis, nekdanji grški finančni minister, ekonomist in filozof, v svojem novem romanu Another Now. V njem si kot nekakšen arheolog prihodnosti, če si sposodimo termin Fredrica Jamesona, zamišlja svet, ki bi nastal, če bi bile naše odločitve leta 2008 ob finančnem zlomu drugačne.
Da bi opisal, kakšna bi bila lahko naša alternativna zdajšnjost, se zateče v znanstveno fantastiko. V tem preskoku od poučnih esejev in knjig o kapitalizmu in ekonomiji do beletristike (ob čemer je pri razvijanju psihologije likov, kot je povedal Srećku Horvatu v pogovoru na paranoia TV, doživel sladostrast pisateljevanja, ko junaki zaživijo svoje življenje in se knjiga začne pisati sama) je Varufakis poskušal odgovoriti na vprašanje, na katero Karl Marx ni nikoli odgovoril – kaj je alternativa kapitalizmu. Z mislijo na to, da mora biti domišljijski svet domišljen, da predpostavljena socialna reforma ni neodvisna od drugih reform in da mora konstrukt imeti trdno konstrukcijo, je ustvaril skico družbe, ki deluje po načelu demokratičnega socializma.
Varufakis, kot je sam zapisal v Guardianu, se je podviga lotil, ker nihče, še najmanj pa globalna levica, še vedno ni ovrgel akronima TINA, skovanke, izoblikovane za časa vladavine Margaret Thatcher, ki predstavlja slogan There Is No Alternative (v prevodu Ni alternative).
Nesposobnost ostalih ideologij dvajsetega stoletja, da bi se uprle neoliberalizmu in vzpostavile nov sociopolitični model, v svojem delu, ki ga je naslovil kar Per Tina (Za Tino), razburja tudi italijanskega umetnika Rytsa Moneta. Svoja dela razstavlja v eni od graških cerkva ter bližnji galeriji, kjer razglablja o simbolnem pomenu spomenikov, arhitekture in denarja, ki jih oblast večkrat (zlo)rabi kot sredstvo nacionalne identifikacije. Tako se z oblikovalcem denarja v posnetem videu pogovarja o nastanku novih bankovcev azerbajdžanskega manata. Ti so tako nenavadno podobni evrom, da se postavlja vprašanje, ali ne gre za simbolno duhovno povezovanje z Evropo.
Monetov projekt vključuje tudi tkanje perzijske preproge s podobo Evrope iz desetevrskega bankovca in razstavo sestavljenih starih razglednic z obeliski (med katerimi najdemo tudi Ljubljano), ki priča o spreminjanju ozadja in kontekstov okoli spominskih obeležij skozi čas.
Paranoja pred umetnostjo
Štajerska jesen je imela običajno epicenter, začetno lokacijo, od katere se je spletala politično-zgodovinsko-sociološko-estetska nit po vsem mestu. Ta genius loci je letos povsod in nikjer. Umetnost svoje odjemalce napada sporadično, v njihovih domovih ali na vse bolj omejenih mestih, kjer se sploh še lahko gibljemo. Do ljudi pride prek televizijskega programa, telefonov, časopisov, pričaka jih v supermarketu ali pa jih zaloti med sprehodom po parku in celo v taksiju.
Tam, v taksiju namreč, se je letošnji festival, ki bo trajal še do 18. oktobra, tudi zares začel – s performansom Janeza Janše. Približno 150 taksistov je svoje stranke pobralo na lokacijah po mestu in jih za eno uro »ugrabilo«. Da bi nam čas med vožnjo do neznane lokacije hitreje minil, nam je voznik prižgal radio, po katerem je ravno potekal prenos druge polovice finala nogometnega prvenstva med Švedsko in Nemčijo. Močni nacionalni reprezentanci – sestavljeni iz samih ekonomskih migrantov in gasterbajterjev, bolj podobni in internacionalizirani, kot bi to hoteli – sta se pomerili na fiktivni zelenici. Avstrijski športni komentatorji so se od dogajanja na igrišču hitro oddaljili in najpomembnejša postranska stvar na svetu je postala metafora za družbo, v kateri je gibalo vsega biznis, ljudje igralci pa so zgolj potrošna roba, ki jih tajkuni, oligarhi, lastniki klubov na tržnicah preprodajajo kot novodobne sužnje in zavržejo, ko ne dosegajo pričakovanih rezultatov. Davčne utaje, pranje denarja, korupcija … te anomalije sodobnih političnih režimov so tudi realnost vrhunskega nogometa, namigne avtor teksta Boštjan Narat.
Radijsko igro režiser Janez Janša postavi v domiseln kontekst, ki ga razloži tudi na paranoia TV. »Z novimi omejitvami nismo samo mi izgubili spektaklov, ampak so tudi spektakli izgubili nas. Neprisotnost gledalcev že vpliva na igralce in samo izvedbo – bodisi v gledališču bodisi na stadionih. Kaj so nogometne tekme brez strasti, kričanja, pa tudi paranoje in umazanega ozadja? Zgolj rezultati.« Zato je svoj performans prilagodil protikoronskim ukrepom in zapovedani fizični distanci ter sicer za ceno ogljičnega odtisa gledalcem omogočil varno in kolektivno doživetje tekme.
Po 45-minutni koreografirani vožnji po mestu so se vsi taksiji postrojili na parkirišču na graški periferiji poleg letališča, da bi vsi potniki skupaj dočakali izid tekme. Janša je publiki ponudil tri alternative konca in tako spremenil razmerja moči in nujno logiko enega zmagovalca ter tako mimogrede v predstavi, polni simbolnih pomenov, pokomentiral še vsiljeno personalizacijo potrošniške izkušnje.
52 umetnikov in kolektivov sodeluje na letošnji Štajerski jeseni.
Festival bo v Gradcu potekal do 18. oktobra.
Program je na voljo na spletnem naslovu www.paranoia-tv.com.
Festival bo v Gradcu potekal do 18. oktobra.
Program je na voljo na spletnem naslovu www.paranoia-tv.com.
Vrnimo se k nagovoru intendantke Ekaterine Degot, ki se je, še preden se je festival zares začel, morala soočati z očitkom štajerske desne stranke, da se Štajerska jesen zapira v svoj slonokoščeni stolp in v splošni krizi za nepotrebno umetnost razsipa tri milijone evrov davkoplačevalskega denarja. Vodja festivala je svojim kritikom ponudila drugačno vizijo sveta. »Morda se v novi resničnosti intelektualistično-kognitivna historična narativa, ki se je skladala z neoliberalnim kapitalizmom, umika splošni biologizaciji na vseh ravneh, saj naša glavna skrb postaja golo preživetje,« je govorila. Spremembe bodo neizogibno doletele tudi odnos umetnik-porabnik tako, da se bo med njima meja zabrisala. Umetnik bo postal uporabnik in uporabnik umetnik – in v tej alternativni utopistični viziji bo kultura prepredla vsa polja našega življenja.