Tiskane izdaje
Sedemdeseta in osemdeseta je zaznamovala njegova odlična režija reklamnih filmov, prežetih z estetiko, svetlobo, ritmom, duhovitostjo in ščepcem erotičnosti. Z režiserjem smo se dobili pri Lutkovnem gledališču, ne po naključju.
Jaka Judnič, akademski slikar, se je že kot študent zaljubil v zagrebško šolo risanega filma in začel ustvarjati risanke za slovensko televizijo. 24 sličic za sekundo, dva meseca dela od jutra do večera za pet minut risanke. Jakovo mamo je vse skupaj zelo skrbelo in na svojo roko ga je prijavila za delo grafičnega oblikovalca v oglasni agenciji časopisa Delo. Seveda je bil sprejet.
Kako ste prišli od oblikovalca do režiserja?
Dobili smo naročilo za reklamni film za Toper. Povabil sem mlade režiserje, ki sem jih poznal z igralske akademije, naredili so reklamo in je bila katastrofa. Iz risanega filma sem poznal tehnologijo, zato sem jo potem naredil sam. Bila je uspešna in rekli so mi, naj režiram. Poskusil sem in kmalu smo postali glavne zvezde reklamnega filma v Jugoslaviji.
To je bilo že v sklopu leta 1973 ustanovljenega Studia marketing?
Da, v časopisu Delo so nas klicali Hollywood. Naša produkcija reklamnih filmov je hitro postala resna in plodna, bili smo razprodani za več mesecev vnaprej. Najbolj pa sem bil vesel, ko sem začel delati z mladimi fanti, Karpom Godino in Juretom Pervanjo, in s študenti praške akademije za kamero, Radom Likonom in Tinetom Perkom. Obvladali so svetlobo, znali so postavljati luči, in tako smo rasli.
Prva velika uspešnica je bil film za zastavo 101?
Posneli smo ga leta 1975 z Vladimirjem Kovačičem, ki igra violončelo na peščeni plaži v Ulcinju, potem se pripelje po morju stoenka brez voznika oziroma s kaskaderjem, ki je vozil skrit pod volanom. Avto smo postavili tako visoko, kot bi bil volvo ali mercedes, slogan, ki ga na koncu pove Sandi Čolnik, pa je Lepoti in popolnosti se ne morete upreti. Spomnim se, da so v kinodvoranah ob predvajanju tega filma gledalci protestirali.
Ampak je bila vseeno zelo lepa.
Zanjo smo dobili nagrado na festivalu oglaševanja v kategoriji avtomobilov v Benetkah. Jure Apih je hotel v filmu neki surrealistični štos, meni to sicer ni povsem štimalo, vendar je Jure rekel: »To so sanje.« To je bilo res. Na stoenko si čakal eno leto in to so bile naše sanje – čeprav ti je mogoče kljuka avtomobila ostala v roki.
Velik bum je bila tudi reklama Rad imam mleko.
Dobil sem scenarij, po katerem naj bi posneli, kako gredo krave zjutraj na pašo. Ob petih zjutraj smo se postavili na Veliki planini, gledal sem in si mislil, da mleka ne bom imel nič rajši, če bom to gledal v reklami, zato sem jo usekal povsem po svoje in se odločil za niz prijetnih situacij z mlekom, seveda na malo humoren način. Začel sem z možakom, ki po kolovozu vleče cizo z mlekom, glavna pa je bila damica z bogatim oprsjem. Posneli smo jo v obratu, da je njeno bogastvo malo zaplavalo. V kinu je bila ob predvajanju reklame norija, dva meseca smo imeli nenehno telefonske klice, hoteli so njen naslov, želeli so se poročiti z njo. Bila je sicer od mojega prijatelja. Še danes mi kakšen znanec reče: »Jebenti, tist’ mlek’.« V spominu imajo celo, da je bila gola, čeprav je imela oblečeno majico.
Koliko reklam ste režirali?
Bilo jih je več kot tisoč. Glavni sem bil tudi pri režiji TV-oglasov za akcijo Podarim-dobim. Vsako leto je bilo treba posneti vsaj 40 reklam, bilo je ogromno sponzorjev.
V čem je bila skrivnost uspeha te akcije?
Bilo je nekakšno prebujanje slovenstva, zbiralo se je denar, ki ni šel v Beograd, ampak za naše smučarje. Ante Mahkota je koncept povzel po avstrijski akciji Sport hilfe. Vse skupaj je bilo mogoče izpeljati, ker so imela podjetja niz ugodnosti, vključno z davčnimi, televizija je predvajala oglase za minimalno ceno. Leta 1987 se je prodalo več kot dva milijona kartic oziroma srečk.
Kot uspešna se je pokazala celotna tržna veriga, od koncepta do učinkovite reklame, ogromno zasluženega denarja in na koncu tudi velikih športnih uspehov.
Bilo je splošno pozitivno vzdušje, smučarji so z veseljem nastopali, Rifle je vlekel s svojim humorjem. Bilo je tudi kaj absurdnega, na primer nagrade. En Mariborčan je na primer dobil lipicanca, pozneje smo delali intervju z njim, povedal je, da ga je bil primoran zaradi stroškov dati v najem. Emona je na primer za nagrado dala 50 bikov. Seveda vse to ni bilo pomembno, pomembno je bilo pomagati našim.
Potem je prišlo že leto 1986 in Slovenija, moja dežela, kampanja, za katero je predsednik Pahor prejšnji mesec ustvarjalcem podelil nič manj kot red za zasluge.
Uspeh te kampanje me je presenetil. Zadeve so se začele prebujati, sam tega sicer nisem tako jemal. Ob priliki sem izvedel, da sem se zaradi tega filma znašel na Udbinem seznamu slovenskih nacionalistov. V Beogradu sem imel intervju z znanim novinarjem Nebojšo Đukelićem, ki je pokrival film, s seboj sem prinesel svoje filme in pozneje mi je sporočil, da urednik ni dovolil predvajanja Slovenije, moje dežele.
Sicer je bila kampanja zastavljena kot čistilna akcija?
Drži, scenarij je govoril o tem, kako prihajajo v Slovenijo gostje, in ko prihajajo gostje, je treba počistiti in pospraviti. Bilo je trideset točk pospravljanja, v tem nisem mogel videti filma. Na srečo se mi je utrnila ideja, da sem kot vezni element uporabil možaka, ki na začetku Logarske doline na obcestni plakat piše sporočilo, in ga prekinjal s prizori pripravljanja gostoljubnega sprejema gostov.
V Jugoslaviji pa splošna zamera?
Poleg tega, da je film v Berlinu dobil prvo nagrado kot najboljši turistični film, je dobil prvo nagrado tudi na oglaševalskem festivalu v Portorožu. Tam me je zagrebški filmski režiser Tonči Vrdoljak ozmerjal z nacionalistom in pozneje sam postal res velik hrvaški nacionalist. Takih razočaranj je bilo v zvezi z bivšo Jugoslavijo še veliko.
Kaj pa reklama za Sun mix z geslom Vsaka ima svoj faktor, obnjo so se zaradi domnevnega seksizma spotaknile ženske organizacije?
Res je, grozile so mi s sodiščem. Zabavnejše je bilo temnopolto dekle, ki sem jo staknil v študentskem naselju, takrat jih v Ljubljani ni bilo prav veliko. Zapletlo se je, ker je bila punca plemenskega poglavarja iz ene od afriških držav. Ko je šla reklama že v objavo, se je pojavila z zahtevo, naj vse skupaj umaknemo, ker lahko ostane brez svojega poglavarja. Komaj sem jo prepričal, da je na oglasih ne bo prepoznal, saj sploh ni bilo obrazov, ampak le zadnjice.
Jim niste povedali, zakaj jih snemate?
Ne, tega se ni nikoli povedalo.
Ni se niti spodobilo, da v reklamah nastopajo igralci.
To kar nekaj časa ni bilo mogoče. Ta predsodek sem premagal, ko mi je uspelo, da sem za reklamni film za Palomo dobil Dušo Počkaj in Majdo Potokar, ki gledata prizor z Greto Garbo in jokata kot dež. Vedno sem hotel malo humornosti. In blazno smo pazili na luč.
Kateri filmi so se vam najbolj usedli v srce?
Ti, ki jih je javnost najbolje sprejela. Pri marsikaterem me je uspeh presenetil. Zagotovo pa je bilo to tudi posledica tega, da sem za vsak 30-sekundni film preždel tri dni v montaži, podnevi in ponoči, padel sem notri in nisem znal nehati. Mogoče sem v tem perfekcionizmu pretiraval, ampak tak sem pač bil. Naročniki niso nikoli pojamrali nad mojimi filmskimi izdelki.
Danes gre to drugače.
Vem, nekajkrat so me poklicali, ali bi še kaj naredil, in v primerjavi z našimi časi je postalo grozljivo: kreativno je posel izpraznjen, režiser med snemanjem sedi za monitorjem, za njim stojita naročnik in agencija in se nenehno vtikata v njegovo delo, on pa je brez moči in pristaja na njihove zahteve. Pri meni se to niti slučajno ni moglo zgoditi, dokler izdelek ni bil končan, se ni mogel nihče vtikati.
Andrej Pompe je v intervjuju za Super 50 povedal, da sta odlično sodelovala, da je on najprej naredil glasbo za reklamni film, vi pa ste ga potem posneli.
Da, z njim sem zelo dobro sodeloval. Na sploh smo imeli na Studiu marketing srečo, da smo bili zelo dober kolektiv. Jure Apih je pomenil veliko kreativno moč, tudi Jernej Repovš je dobro vodil posle, imeli smo Mira Klineta, ki je vodil potrošniške raziskave. Skupaj smo šli v tujino gledat, kako delajo agencije, in potem smo se trudili po svoje.
Vaši spoti, njihova estetika in avtorski pristop, so izstopali tudi v vaši generaciji.
Malo se pozna moja likovna izobrazba, vedno sem zelo skrbel za estetiko v sliki, bil sem zelo pedanten pri tem …
… pa tudi scenarije ste izboljševali.
Res je, zgodbe sem pogosto precej spremenil. Vedno sem poskušal imeti dramaturški lok in povedati zgodbo. Ali pa ustvariti kolaž prijetnih in malo humornih življenjskih situacij.
Vas je kdaj mučila slaba vest zaradi manipuliranja pri reklamah?
Me je, imel sem slabo vest, bolj slab občutek. Malo me je opravičevalo to, da so reklame, ki sem jih delal, ljudje dobro sprejemali, lahko sem videl, da sem nekaj vseeno dal, reklamno manipuliranje pa me je vseeno mučilo, ni mi bilo vseeno.
Kakšne se vam zdijo današnje reklame?
Zelo sem razočaran, ker je šla branža k vragu. Vse to nasilje, ko se v bloku po petkrat predvaja isti oglas, skrajno negativen pristop. Pa še otroci: bil je zakon, da si lahko otroka uporabil v oglasu le za oglaševanje izdelka, ki se je nanašal nanj. Zdaj jih izkoriščajo, za kar koli hočejo. Še posebno so pri tem nasilni do otrok njihovi starši.
Ne smemo pozabiti, da ste tudi avtor znamenite lutke Sapramiška iz pravljice Svetlane Makarovič.
Pa tudi Sovice Oke, ki jo želi Svetlana zdaj obnoviti.
Kako se počutite pri 75?
Groza. Čutim prelomnico, ki se zgodi pri 70. letu, ko vse začne nekako pešati, očitno se začne sesuvati …
Vitalnost?
Vse. Je pa tudi res, da sem imel precejšnjo nesrečo, ker mi je pred tremi leti umrla žena. Njena smrt me je zelo sesula, se kar ne poberem, jebentiš. V težavah sem sam s sabo, umaknil sem se tudi iz druščine, to pa je zagotovo narobe, vem, da se na ta način uničujem.
Ampak ste pa menda pravkar dobili vnukinjo, že drugo.
To je biserček, ko preživljam to ljubezen z vnukinjo, vidim, da je edina stvar, ki mi še daje željo po nečem. Stara je malo več kot mesec dni, njena sestrica ima že osem let, z njo pa malava in riševa.
