Tiskane izdaje
V sklepnih dneh druge svetovne vojne je v strahu pred maščevanjem zmagovalcev zapustilo domovino na tisoče Slovencev, po večini civilistov. Največ, več kot šest tisoč, jih je našlo svoj novi dom v Argentini, ki je bila konec štiridesetih let preteklega stoletja tudi po zaslugi prizadevanj Katoliške cerkve pripravljena sprejeti največ beguncev in je pri tem postavljala najmanj pogojev.
Skupnost slovenske politične emigracije v Argentini se je do osamosvojitve, po kateri se je vrnilo v Slovenijo kakih tisoč Slovencev različnih generacij, zelo in specifično razlikovala od vseh drugih slovenskih izseljenskih skupnosti v svetu. Pa tudi od izseljenskih skupnosti drugih narodov.
V veliki deželi ob Srebrni reki so v kulturno zelo drugačnem okolju od tistega, ki so ga morali zapustiti, postavili Slovenijo v malem: ustanovili so kulturna središča, založbe, medije, cerkve, znanstveno-umetnostno akademijo, osnovne in srednje šole, gledališča ... Taras Kermauner je vse to poimenoval Slovenski čudež v Argentini.
Govorijo vnuki
Tisto, kar so edino lahko prinesli s seboj, so bili slovenski jezik, ljubezen do izgubljene domovine in vera. Te tri komponente so se skupaj z dejstvom, da je bilo med izseljenci veliko intelektualcev, visoko izobraženih posameznikov in del katoliške elite, pri izgradnji »slovenskega čudeža« pokazale za ključne. Večina beguncev, ki je že v avstrijskih taboriščih vzpostavila ključne ustanove begunske skupnosti, je namreč morala v Argentini kljub izobrazbi in znanju začeti od začetka, iz nič.
Zato večini brez tesne povezanosti in sopomoči v novi domovini najbrž ne bi uspelo v relativno kratkem času zaživeti novega življenja. To življenje je bilo zato za večino (ne pa za vse) tesno povezano s pripadnostjo slovenski skupnosti, ki je delovala v različnih oblikah, na različnih krajih, različno intenzivno, tudi z različnimi cilji. Medtem ko so drugi otroci ob koncih tedna igrali nogomet, so sinovi in hčere slovenskih političnih emigrantov hodili v slovenske šole in se učili maternega jezika in kulture. Tudi zato sedemdeset let pozneje govorijo slovensko tudi njihovi vnuki.
Televizijski dokumentarec avtorice Žive Emeršič Tretja generacija, premiera bo nocoj na prvem programu nacionalne televizije, se osredotoči prav nanje. Danes so stari od 15 do 35 let. Rojeni so bili v Argentini, so Argentinci in živijo na različnih koncih velikanskega Buenos Airesa. Okolje, v katerem so odraščali, je izrazito multikulturno, a do ohranjanja slovenstva čutijo odgovornost – tako tudi pripadniki tretje generacije svoje otroke pošiljajo v slovenske šole.
Pravijo, da niso ne Slovenci ne Argentinci, ampak argentinski Slovenci. Ljubijo in spoštujejo deželo, ki je sprejela njihove dede. Tisto, kar jih, kot sugerira dokumentarec, temeljno ločuje od prve, pa tudi druge generacije, torej generacije očetov, je, da jih tragičnost usode prednikov ne obremenjuje več in da Slovenije, v kateri seveda niso nikoli živeli, ne doživljajo kot mitske domovine, ki je njihove dede tako brezprizivno izvrgla in zavrgla.
Domovina tretje generacije je, kot je mogoče razbrati iz izjav mladih potomcev, namreč brez dvoma Argentina. Tudi zato sta zavezanost slovenskemu jeziku in kulturi ter ponos, da so tudi Slovenci, pri teh mladih ljudeh še posebej fascinantna. Toliko bolj, če ju primerjamo s tretjo generacijo potomcev vseh tistih, ki so po drugi svetovni vojni ostali v Sloveniji. Ta identiteta in pripadnost slovenstvu, s katerih se je odluščila sicer upravičena in boleča zagrenjenost njihovih prednikov, ki jim tudi obdobje po demokratizaciji Slovenije ni prineslo zadoščenja, sta naravnost radoživi, prav nič patetični, lahko bi rekli, zreli.
Argentina,
Film Tretja generacija, katerega avtorica je v Buenos Airesu preživela dve leti, sicer ne daje širšega konteksta. To sicer tudi ni njegov namen. Tako ne govori o vzrokih izseljenstva, ne govori o eksodusu samem, o vzpostavitvi slovenskega argentinskega čudeža, o razočaranjih, ki so sledila po osamosvojitvi Slovenije ... še najmanj oziroma nič ne govori o generaciji, ki jo je izseljenstvo morda najbolj zaznamovalo – torej o očetih tretje generacije, po večini rojenih v Argentini, a odraščajočih ob močnem političnem in čustvenem resentimentu svojih staršev. To je obenem dobra in pomanjkljiva plat tega dinamičnega in glasbe polnega filmskega dokumenta, ki predvsem izpričuje, če se je mogoče tako izraziti, srečni »konec« neke v temelju tragične zgodbe.
