Beograjski poševni stolp s slovenskim podpisom

Sveti Anton Padovanski v Beogradu: Cerkvene starešine skrbi, kako bodo na to Plečnikovo umetnino vplivala bližnja poslopja.

Objavljeno
18. december 2015 17.20
Zorana Baković
Zorana Baković

Ko se skozi gnečo starih in ­novih poslopij, nakopičenih med Bregalniško in ulico Pop Stojanova, ozreš proti cerkvi svetega Antona Padovanskega,­ je na prvi pogled težko reči, kaj je tukaj postrani – okoliške­ hiše ali zvonik cerkve, ki se ­dviga visoko v nebo.

Na prvi pogled se zdi, da so poševne hiše. V Beogradu se namreč gradi na veliko in pospešeno, a brez pravega reda. Večnadstropne hiše tukaj pogosto gradijo, ne da bi pred tem opravili prepisane meritve in pripravili proračune, tako da se neredko zgodi, da čez čas popustijo temelji ali popokajo zidovi. A je v resnici poševen zvonik.

V višini 52 metrov se kar za 42 centimetrov nagiba od ravne črte, ki poteka od tal, tako da ga Beograjčani radi razglašajo za svoj stolp v Pisi. Cerkev je turistična znamenitost. A njen pomen ni v poševnem zvoniku. Cerkev svetega Antona Padovanskega je eden od biserov srbske arhitekture 20. stoletja in eno od remek del slovenskega arhitekta Jožeta Plečnika, ki je to cerkev projektiral leta 1929.

Plečnik je na koncu vendarle sedel v limuzino

Zgodba o tem verskem objektu se je začela leta 1926, ko so na povabilo nadškofa Rafaela Rodića prišli v Beograd bosanski frančiškani in tukaj kupili zemljišče, na katerem so nameravali zgraditi cerkev in samostan. Leto dni pozneje so z dekretom ministrstva za vere ustanovili župnišče in tako odprli pot za gradnjo objekta. Projektiranje cerkve so zaupali že takrat slavnemu slovenskemu arhitektu.

Plečnik je tudi v Beogradu pokazal svojo privrženost estetski avantgardi, saj je z upoštevanjem starokrščanske rotunde, ki jo je izbral kot temeljno obliko objekta, ustvaril monumentalno delo, ki ga preveva duh modernega in ima na sebi podpis velikega arhitekta in njegovega odpora do okornega akademizma. Impozantno zunanjost, obloženo s fasadno opeko v topli oker barvi, dopolnjuje edinstven prostor v notranjosti, katere pregledno skladnost razsvetljuje svetloba, ki prodira skozi venec oken, razporejenih okoli cerkve.

Že hiter pogled na cerkev daje vedeti, da je bil Jože Plečnik daleč pred časom. Še zlasti pred beograjskim časom, o katerem se še danes ne ve, ali bo tradicionalen ali sodoben, kaotičen ali urejen. Ko hodimo okoli cerkve, je težko reči, ali je na tem prostoru, ki se razprostira med občinama Zvezdara in Vračar, najprej zrasla ona ali vse hišice, ki jo obdajajo, v katerih so danes avtopralnice, majhne prodajalne vseh mogočih stvari, otroški vrtec, manjši hotel in, seveda, zasebna stanovanja.

Obstaja več različic zgodbe o tem, kako je Plečnik prišel v Beograd. Po eni izmed njih ga je v Beograd povabil takratni župnik frančiškanskega župnišča svetega Anteja, in to na predlog kiparja Ivana Meštrovića. Po drugi pa je Tomáš Masaryk opozoril kralja Aleksandra, ki je vladal Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev, da ima v svoji državi vrhunskega arhitekta, in nato so poslali po Plečnika kraljevi vagon, s katerim naj bi ga iz Ljubljane pripeljali v Beograd.

A Plečnik je bil trmast in dosleden. Ni hotel potovati kot kralj, temveč si je kupil vozovnico za tretji razred. V Beogradu se je od postaje peš napotil proti Aleksandrovemu dvorcu. Kraljevi uslužbenci so mrzlično preiskovali prazen vagon, dokler jim ni nekdo sporočil, da so človeka, ki ustreza opisu slavnega arhitekta, opazili na ulici. S težavo so ga prepričali, da je sedel v limuzino in prišel v avdienco tako, »kot se spodobi«. Iz zgodovinskih zapiskov je mogoče razbrati, da je bil kralj navdušen ne le nad Plečnikovim delom, temveč tudi nad njegovo osebnostjo.

Cerkev svetega Antona Padovanskega je bila končana leta 1932, a so do takrat zgradili komaj šest metrov zvonika. Gradnjo so nadaljevali šele dvajset let pozneje oziroma pet let po Plečnikovi smrti. Še preden so na njegov vrh postavili križ iz belega jekla, so ugotovili, da se zvonik nagiba. Ko so izmerili kar 58-centimetrsko odstopanje, so ločili temelj zvonika od temelja cerkve. Tako so zvonik malce ­zravnali.

Bo okolica spodkopala cerkev?

Zdaj cerkvene starešine skrbi, kako bodo na poševni zvonik vplivala številna nova poslopja v bližini. Le nekaj metrov od cerkve, ki so jo leta 2010 razglasili za kulturni spomenik, je zrasla štirinadstropna hiša, pravkar pa kopljejo temelje in podzemno garažo za nov poslovno-stanovanjski objekt, ki bo stal nasproti cerkve. Nihče ni natančno proučil, kako bo nova urbanistična gneča vplivala na poševni zvonik. Čeprav se je cerkveni starešina obrnil na strokovnjake za statiko in funkcionarje, ki skrbijo za varnost gradnje, do zdaj še niso sprejeli nobenega ukrepa, da se to dragoceno poslopje ne bi spremenilo v morebitnega morilca.

Za zdaj še vse trdno stoji na svojem mestu. Cerkev je za vernike odprta samo ob nedeljah in praznikih, je pa takrat, kot pravijo duhovniki, zelo dobro obiskana. V njej so občasno tudi koncerti duhovne in klasične glasbe, ki prav tako privabijo številno občinstvo.

In še vedno je prekrasna. Njen tloris spominja na kip svetega Antona z majhnim Jezusom v naročju, z obeh strani osrednje osi so po tri niše z bočnimi oltarji, spovednicami in kapelico. Glavni oltar je iz črnega marmorja, prepredenega z belimi žilami, bronasti kip svetega Antona, nameščen na steni nad oltarjem, pa je delo Ivana Meštrovića. Kipe v stranskih oltarjih je ustvaril Božo Pengov. Zaradi vseh umetniških del je cerkev toliko bolj dragocena.

Jo bo njena neposredna okolica toliko spodkopala, da bi se utegnila porušiti? To je odvisno od tega, ali bo Beograd postal mesto, ki bo spoštovalo zakone in v katerem gradbena mafija ne bo mogla početi vsega, kar se ji bo zahotelo. Srbija se pomika v tej smeri, a počasi. Cerkev se lahko trenutno zanaša zgolj na to, da je s svojo monumentalnostjo močnejša od vseh sodobnih oblik kaosa, v katere se zapleta Beograd.