Tiskane izdaje
»Če je ne bi bilo, bi se jo bilo treba izmisliti,« je znana fraza številnih hvalnic ob različnih obletnicah pomembnih ljudi. A pri slavljenki Bernardi, roj. Lorenz, prvič poročeni Rakovec, zadnjič Jeklin, to pač ne drži.
Ker si take, kot je ona, pionirka slovenskega »lažjega« tiska pa »trač cajtengov«, kot ga je poimenovala, izmisliti ne bi mogli. Bernarda Jeklin je ena in edina. Izumiteljica na njivi slovenske medijske krajine, kakršne pred njo ni bilo in najbrž za njo nobene več ne bo.
Današnja mladež si težko predstavlja čase pred pol stoletja, ko so tudi v novinarstvu prevladovali moški, njihov način bivanja, pisanja in vodenja. Pa v njihove vrste vdre lepa (Bernarda je bila v mladosti tudi fotomodel), inteligentna in uporniško našpičena mlada ženska, ki si upa gledati na svet drugače, drugače govoriti in svojsko pisati.
Pri znamenitem TT (Tedenska tribuna) je pisala take socialne reportaže, da so se kolegom lasje dvigovali. Ženska, ki, kot sama pravi, ljudi ne mara, je šla študirati psihologijo. In o ljudeh pisala »žmohtno«, da so liki zaživeli pred bralskimi očmi.
Vrsto let je pisala še zaupne pomenke, ki so bili najbolj brano čtivo tistega časa. Draga Helena, so se začenjala vprašanja o takšnih in drugačnih čustvenih dramah, ki jih je Bernarda razpletala s smislom za realnost, brez sentimenta in vzdihujočega usmiljenja.
Ko jo je po treh mesecih izhajanja Jane, delane na moški način, takratni Delov poveljnik – tudi eden in edini – mlad, inteligentni Mitja Gorjup postavil za glavno urednico, se je počutila kazensko prestavljena. Da bo tam le nekaj mesecev, se je tolažila, saj bo Jana itak propadla, in bo šla nazaj med izvrstne novinarje na TT.
A pri bitju Bernardine vrste, ki se strastno vrže v nove izzive, četudi delo traja od jutra do večera, da je moral z njo v službi prebivati še njen pes (živali ima rada, in tudi rastline. »Ko bom umrla, bom postala drevo,« je rekla pred leti v TV-oddaji), stvari rastejo in obrodijo sadove. Tako je vztrajno rasla Janina naklada, dosegla je celo nepredstavljiv rekord 170.000 naklade. In zrasle so nove edicije, ki jim je udarila Bernarda pečat tržnega uspeha.
Kakšna je formula za uspeh legendarne »rdeče baronice« (D. Slivnik) slovenskega tiska? Če so takrat moški analizirali, interpretirali in pametovali, je Bernarda uporabila »zdravo pamet« in premislila, kaj ženske rade berejo. Ženske so pač najboljše potrošnice, pri družini kupujejo tako rekoč vse, torej kaj bi rade brale ženske?
Malo tega in malo onega, o odnosih najrazličnejših vrst, pa presunljive štorije o umorih in drugih groznih rečeh, a tudi članke, ki pomagajo ljudem v hudih stiskah, socialno občutljive teme, ki so jih drugi časopisi ignorirali. Kot poper na juhi še malo neškodljivega trača. Kdo s kom in kaj, o tem lahko pišemo, a brez žlehtnobe, punce, je bilo njeno povelje.
Sama je pisala udarne uvodnike, ki so jih ljudje radi brali in so jih študirali politični strategi. Bernarda, ta ženska s političnim instinktom, je znala jedrnato predstaviti stanje našega duha. In s svojimi potopisi iz daljnih krajev je pripeljala v časopisje svet, ki ga želijo spoznati bralke in bralci. Ti so sicer radi govorili, da Bernardinih cajtengov ne berejo, a so jih morda še bolj natančno kot ženske …
Bernarda je postala »baronica« zaradi »popolne jebivetrovske neobremenjenosti« (njena definicija), ki pritiče najpogumnejšim. Tistim, ki jim ni mar, kaj si drugi o njih mislijo. Ki si upajo živeti po svoji meri, na svoj lastni način. Iz »trebuha« in svobodnega duha. Zato je Bernarda tako edinstvena, ker to zna. Še na mnoga taka leta!
