Bili so Kl(j)ub in pristali v arhivu

Letos mineva 50 let od začetka delovanja prvega mladinskega kluba v Celju pa tudi deset let od njegovega zaprtja. Tega – in tudi, da je Vasja Ocvirk že pred leti na družbenem omrežju facebook odprl stran, posvečeno kasneje v Kl(j)ub preimenovanemu klubu – se je spomnil Robert Hutinski z razstavišča AQ galerija v celjski umetniški četrti.



Pri direktorju Zgodovinskega arhiva Celje Borutu Batagelju je izvedel, da gradiva o klubu nimajo, izgubljena je celo dokumentacija celjske Zveze socialistične mladine, ki je bila odgovorna za klub. A Batagelj in Hutinski nista obupala. Po facebooku sta začela zbirati gradivo o Kl(j)ubu. V samo nekaj mesecih se je nabralo na stotine fotografij, dokumentov in pričevanj.

Prva leta

Slikar in glasbenik Bori Zupančič se spominja, da je Mladinski klub Celje najprej deloval v tretjem nadstropju stavbe na današnjem Gledališkem trgu. Pod njim sta bila – kako priročno – urad za nabornike v JLA in javno kopališče: »Kar iz gimnazije smo jo po pouku odšibali tja gor ... Eni, ki so zdaj že mrtvi, so bili vedno tam: Medeni, Bakec, Aco, Fišac, Žiž ... Seveda so bile tudi bejbe. Ene so se držale bolj za sebe, ene majn, tudi katera izmed njih je ziher že hin. Pri namiznem fuzbalu so se gnetli Maks, oba Turka, tudi Sikers pa Vili, če sta špricala osemletko. Naletel si lahko tudi na Čarlija, Knokota, Lupča, Hasota, katerega od Branetov, Dušanov, na Amandusa, Kinga ... Vsi smo ves čas poslušali muziko, ki se je sicer vrtela po radiu Luxemburg. Navijala sta jo Brane in Janko, Rudl je pa delal tak lajtšou kot za Pinkflojde.«

Prvi upravnik kluba je bil Vaso Starovič, upokojeni partizan s Sutjeske. Glasbo sta prva v klubu vrtela Branko Stamejčič in Janko Šopar. Stamejčič pripoveduje: »Po mojem je bil to tretji disko klub v Sloveniji – za ljubljansko Stopoteko in Slakovim diskom na Obali. Ko je tovariš Starovič izvedel, da imam spodobno zbirko plošč, naju je z Jankom povabil, da sva ob sredah in sobotah 'puštala ploče'. Rudi Lorenčak in Mišo Kolar pa sta v predelani diaskop med dve stekleni ploščici spuščala barvne tuše in imeli smo totalno psihedelični light show. Večina plošč je prihajala iz Trsta ali po pošti iz Anglije. Za nastope sva z Jankom dobivala honorar – zavitek napolitank in dve ori. Za nama sta plošče v klubu vrtela Aci Polajnar in Davorin Podpečan Max.«

Starovič, o katerem Stamejčič pravi, da je premogel veliko srce in ljubezni do mladih, je v klubu pod pogojem, da bodo imeli brezplačen koncert, dovolil vaditi skupini Borija Zupančiča, ki se je imenovala The Reactions: »Ko se je bližal cajt nastopa, je prišel Vaso do mene nekako po partizansko-tovariško zaskrbljen, rekoč, da naše ime preveč spominja na reakcijo, pa bi se kdo lahko razburjal, da on v mladinskem klubu podpira reakcionarno mladino. Preimenovali smo se v The Progress. 'To je to!' je rekel Vaso.«

Zgodovinska zbirka

Do konca januarja bo v AQ galeriji v ulici Na okopih v Celju odprta razstava, na kateri je na ogled le del gradiva o mladinskem klubu oziroma Kl(j)ubu. Hutinski je zanjo izbral fotografije o dogajanju v klubskih prostorih. Manjši del gradiva je iz časov delovanja na Gledališkem trgu, večji del pa iz prostorov kluba na vogalu Cankarjeve in Aškerčeve ulice v Celju.

Batagelj pravi, da se z razstavo zbiranje gradiva ne konča: »V Zgodovinskem arhivu Celje prepoznavamo vrednost kluba, ki se je skozi desetletja oblikoval v kraj različnih spominov, ki so pomembno vplivali na kolektivno identiteto mesta. Gradivo popisujemo in digitaliziramo in bo dostopno javnosti. Želimo oblikovati eno izmed izhodišč za nadaljnje raziskave popularne in alternativne kulture v Celju. Klub se je v drugi polovici 20. stoletja večkrat preoblikoval – od prostora, namenjenega angažiranju in vstopni točki aktivizma mladih ter njihovega vključevanja v družbenopolitično kritično misel, do prostora, ki je prav ta sistem nažiral in se prek popularne in underground kulture umestil v vrtinec sprememb, ki ga je v zadnji fazi delovanja ob izgubi podpore družbenopolitičnih elit nazadnje posrkala komercializacija.«

Zgodovinski arhiv Celje je formiral dve zbirki gradiva Mladinskega kluba Celje. V prvi je izvirno darovano gradivo, v drugi so digitalizirane kopije posojenega. »Z zbiranjem spominov in gradiva ter s tem, da bo to tudi dostopno, bomo rodovom za nami ponudili dobro osnovo za boljše razumevanje sprememb preteklega časa,« dodaja Batagelj.

Klub je v svoji zgodovini zamenjal več upravnikov, sprva in po preselitvi v Cankarjevo ulico je deloval še kot Mladinski klub, potem kot Mladinski kulturni center, nazadnje pa kot KLjUB oziroma Kl(j)ub. Za Starovičem so ga vodili Ludvik Golob, Dani Majcen, Tomaž Jeršin, Mirko Paj in še kdo ... Zupančič pravi, da so bili seveda vsi direktorji nastavljeni po direktivi iz Rdeče hiše (sedež celjskih družbenopolitičnih organizacij, op. p.). »Taki cajti so bili to, ampak tudi ne tako grozno svinčenobetonski, kot jih zdaj nekateri prikazujejo. Enkrat, ko je muziko vrtel Ibitol [Dušan Sporiš, op. p.], sem izvedel kantavtorsko parodijo na splošno ljudsko akcijo Nič nas ne sme presenetiti, pa nisem imel zaradi špicljev z mladine in partije, ki so stalno hodili v klub, nobenih problemov,« pripoveduje Zupančič.

Vmes je oblast klub za nekaj let zaprla, a se je v Celje ravno priselil Theo Bizjak in kot študirani filozof mestno mladinsko organizacijo prepričal, da ga je spet odprla, ter za upravnika postavil Aleša Šego - Pinkija, ki je bil za to več kot usposobljen. Pravkar se je namreč bil vrnil iz Anglije ...

Zupančič pri sebi doma še ni povsem razčistil vprašanja, kdo si je omislil preimenovanje v Kl(j)ub. »Če so bila šestdeseta bitniška, sedemdeseta hipijevska, so bila osemdeseta alter. Kaj je lahko bolj primerno za alter kulturo kot to, da kljubuješ? Ko sem to rekel, je bila zraven tudi moja žena Miša [Lilijana Miša Praprotnik Zupančič, zdaj poznana tudi kot Lila Prap, op. p.] in zdaj zato nastajajo neke dileme v zvezi z avtorstvom,« priznava Zupančič.

No, Zupančič je zatem klubske prostore tudi poslikal in začelo se je obdobje pod Pinkijem ter njegovima naslednikoma Darijem Ajdnikom in Belim, ki sta na klubske koncerte vabila najboljše domače in tuje ansamble. Potem pa je po osamosvojitvi Slovenije prišla svoboda in z njo poslovna logika, da se nič ne izplača, kar se samo ne poplača. Štiri leta je klub še deloval s pomočjo gostinskega obrata v kleti pod veliko dvorano, nekateri obiskovalci – med njimi celjski pisatelj Mohor Hudej – so na steni bifeja v zahvalo za stalnost in vztrajnost ob šanku dobili spominske plošče, potem pa sta najemnika morala Kl(j)ub zapreti.

Celjska muzika

Zadnja leta pred zaprtjem so v Kl(j)ubu redno nastopale številne zasedbe, ki so se večinoma novačile iz obiskovalcev kluba. Če omenimo vsaj najbolj znane, so bili to Strelnikoff, Phone Box Vandals, Baby zdravo, Lokalna televizija, Lokalne pizde, Sfinkter ... Član Strelnikoff Vasja Ocvirk je bil ob odprtju sedanje razstave v AQ galeriji tudi slavnostni govornik.

»Ko smo pred leti postavili stran na od boga zavrženem omrežju facebook, se je zgodil mali lokalni čudež. Pojavili so se fotke in komentarji, kljubovke in kljubovci različnih generacij so se spet narahlo ali morda tudi močneje povezali med sabo in zgodile so se vse te zanimive reči, ki običajno bolj sodijo na kakšne obletnice mature. Tistih, ki se jih spominjamo z veliko nostalgijo in hkrati s prikritim občutkom sramu, da ne omenjam česa hujšega. In to se dogaja še danes. Različne generacije kljubovk in kljubovcev sodelujejo, obujajo spomine, objavljajo fotke, pišejo komentarje. Tehnologija je povsem drugačna, osnovno sporočilo pa ostaja isto. Kar se je skozi vsa desetletja zgodilo v Kl(j)ubu, je sad povezanosti neke subkulture, skupnosti, ki ji ni bilo vseeno, hkrati pa se je znala tudi zabavati. Posamezniki, ki so s svojo ustvarjalnostjo in individualno trmo prebijali meje in iskali nekaj več ter bili hkrati gonilo razvoja,« je rekel Ocvirk.

Pravi, da je delovanje skupnosti okoli Kl(j)uba v desetletjih obstoja zaznamovalo Celje in širšo okolico z množico koncertov, likovnih razstav, performansov, predstav, literarnih večerov, predavanj, okroglih miz in vsega drugega: »Če nam je to všeč ali ne, brez Zveze socialistične mladine ne bi bilo Kl(j)uba, kot ga poznamo. Če bi bila danes celotna kljubska zgodba za novodobno lokalno oblast vsaj približno zanimiva, bi najbrž ne praznovali le 50. obletnice ustanovitve, ampak bi klub še deloval.«

To je le del zgodovine celjskega kluba mladih in malo starejših, zgolj nekaj fragmentov. Pravo, preverjeno in celovitejšo zgodovino Kl(j)uba bo treba še napisati.