Tiskane izdaje
Nekateri pred sodno palačo v Ljubljani demonstrirajo, drugi vstopijo vanjo po uradni dolžnosti ... Lahko pa se podate v drugo nadstropje stavbe na Tavčarjevi ulici, kjer vas bodo prijazno sprejele bibliotekarke Centralne pravosodne knjižnice.
Centralna pravosodna knjižnica je začela delovati v času razpada Avstro-Ogrske, ko so južnoslovanski narodi nekdanje monarhije razglasili ustanovitev samostojne Države Slovencev, Hrvatov in Srbov. Leta 1918 je bilo s proklamacijo narodne vlade določeno, da »ostanejo še nadalje v veljavi ... vse narodne ... civilne oblasti in uradi, dokler vlada drugače ne ukrene« (Milan Škerlj, 1928). Tega leta je bilo v Ljubljani ustanovljeno tudi višje deželno sodišče in hkrati z njegovo ustanovitvijo je bila na pobudo Ivana Kavčnika ustanovljena Centralna knjižnica, ki se je kasneje preimenovala v Centralno pravosodno knjižnico (CPK).
Danes knjižnica razpolaga z bogatim pravosodnim gradivom, ki ga prizadevni bibliotekarki Marjeta Oven in Maja Vavtar še vedno raziskujeta in vedno najdeta kaj novega. Vsako leto pripravita tudi tematsko razstavo, na zadnji sta predstavili digitalizacijo zbirke patentov, predpisov in odlokov iz 18. stoletja, ki jih hrani CPK. Gre za 257 digitaliziranih dokumentov. Ker je zbirka pomembna za proučevanje zgodovine Slovencev, življenja ljudi ter ustroja v nekdanji Kranjski deželi v 18. stoletju, so v sodelovanju z Inštitutom za novejšo zgodovino zbirko digitalizirali in ponudili javnosti.
Po starih dokumentih lahko zdaj torej listate kar z domačega stola, seveda če imate računalnik. Najdete jih na: http://www.sistory.si/publikacije/?menu=751. Nekatere listine Marije Terezije, Karla VI. in Jožefa II. so zanimive, vsaj za sladokusce, vsebujejo razne določbe o (vojnem) davku, vojski, strankah v postopku, precej je listin o tobaku in soli (ter tihotapljenju), o kovancih, prav tako pa tudi o raznih ekscesih. V nekaterih listinah so omenjene še duševna oskrba, ureditev (plovnih) poti, mitnin pa tudi (tranzitna) trgovina.
Najstarejša in najlepša knjiga
CPK ima v enem prostoru zbrana dela zadnjih desetletij, ki jih za svoje delo ali študij potrebujejo obiskovalci, v drugem prostoru, bibliotekarki mu ljubkovalno pravita kar skladišče, pa hranijo veliko dragocenih knjig. »Tu je zbrana vsa literatura od 16. stoletja, med drugim tudi zbirka Juridičnega društva v Ljubljani, ki je bila dar Pokrajinske uprave za Slovenijo,« je povedala Marjeta Oven.
»Dobili smo jo leta 1921. Naša najstarejša knjiga je Bamberški kazenski zakonik iz leta 1510, ki obravnava kazensko pravo, t. i. krvno sodstvo. Konec srednjega veka je veljalo pravilo, da je priznanje kralj vseh dokazov. Za tako priznanje so uporabljali skrajno represivne metode – mučenje.
»Naša najlepša knjiga je Corpus juris civilis (Rimsko pravo) iz leta 1663, ki je dragocena predvsem zaradi svoje izdelave,« pojasni Maja Vavtar, medtem ko v belih rokavicah skrbno obrača liste v njej. Zahteva tudi posebno hrambo, imajo jo v škatli iz posebnega brezkislinskega papirja, narejeni po meri.
»Knjiga se ponaša s tako rekoč vsemi strukturnimi elementi srednjeveških rokopisov, od taninsko obdelanega usnja, v katero je vezana knjiga, dvojne in kapitalske vezice, okovana je z medeninastimi in ornamentiranimi ščitniki, zapira se z zaklepoma, hrbtni del knjige je ojačan s pergamentnimi fragmenti, papir je ročno izdelan in ima vodni žig.« Napisana je v latinskem jeziku. Nekatere knjige so v nemškem jeziku, v gotici. Zbirka patentov je ena prvih do zdaj odkritih pravnih dokumentov, ki so prevedeni tudi v slovenski jezik.
Slovenski jezik je postal uradni jezik na sodiščih že leta 1918, torej v času, ko smo Slovenci dobili prvo narodno vlado in so ustanovili višje deželno sodišče; prvič je slovenski narod dobil višjestopenjsko sojenje, ki je bilo prej samo v Gradcu in na Dunaju. Prvi predsednik tega višjega deželnega sodišča je bil Slovenec Kavčnik, kar je bilo za tisti čas zelo pomembno, meni Marjeta Oven in dodaja, da je že leta 1848 obstajal uradni list v slovenščini, kar je bilo določeno s cesarskim dekretom v habsburški monarhiji, vsaka dežela je morala imeti uradni list v svojem jeziku.
V knjižnici imajo vso zakonodajo Avstro-Ogrske, nekaj del iz časa avstrijskega cesarstva pa jugoslovansko zakonodajo in zakonodajo posameznih republik, Slovenije in EU. Med največjimi pokloni je dar pokrajinske uprave, tedanje vlade iz leta 1921, dejansko pa gre za zbirko Juridičnega društva v Ljubljani, ki je delovalo v drugi polovici 19. stoletja in je imelo tudi knjižnico, ki so ji člani darovali svoje knjige, med katerimi so najbolj dragocene.
Po vojni so dobili tudi paket knjig iz Federalnega zbirnega centra, predvsem dokumente, ki se tičejo prava, sicer pa največ gradiva pridobijo z nakupi. Od leta 1967 spadajo pod vrhovno sodišče in del sredstev, namenjenih sodišču, pripade tudi CPK.
