Boris Pahor, »živi spomenik«

Spomeniku literatu in politiku Edvardu Kocbeku v ljubljanskem parku Tivoli se bo danes pridružil spomenik literatu Borisu Pahorju. Prvega so postavili ob stoletnici literatovega rojstva in četrt stoletja po njegovi smrti, drugega so se domislili ob stoletnici pisateljevega rojstva in ga postavljajo malo pred njegovim 104. rojstnim dnem.

Pesniki in pisatelji so v Sloveniji običajno čakali na spomenike več let, Boris Pahor je izjema.

Nadnaravna velikost

Kipa Kocbeka in Pahorja sta nastala na pobudo podobnih ustanov, Slovenske matice in Mladinske knjige, Kocbekovega so izbrali na vabljenem kiparskem natečaju, Pahorjevega pa je Mladinska knjiga naročila kiparju Mirsadu Begiću, ker ima, kakor so nam dejali, v slovenskem prostoru najboljše reference. Begić je naredil impozanten celopostavni kip iz brona v nadnaravni velikosti, visok več kot dva metra. Tako se je odločil sam kipar, vendar upodobitev ni v celoti taka, kakor bi si sam želel. Naročnik, Mladinska knjiga, je želel, naj bo Boris Pahor upodobljen s kapo in aktovko.

Logotip Mladinske knjige

Posebno pade v oči logotip Mladinske knjige na aktovki. Na vprašanje, zakaj logotip, v Mladinski knjigi odgovarjajo, da nakazuje povezavo med založbo in avtorjem. »Boris Pahor je večino svojih del, ki so izšla v Sloveniji, izdal pri Skupini Mladinska knjiga, na kar smo zelo ponosni. Mladinska knjiga želi spoštovanje do svojih avtorjev, ki neizbrisno zaznamujejo slovensko kulturo in so ponos založbe, trajno zaznamovati. Tako smo v letu 2015 odkrili Levstikove arkade, pod katerimi so plošče z imeni prejemnikov Levstikovih nagrad za življenjsko delo. Letos bomo ob razglasitvi nagrajencev dodali še dve novi.«

Banaliziranje spomina

Cenjeni umetnostni zgodovinar Gojko Zupan pa meni, da izkoriščanje spomenikov in oseb, na katere spominjajo, za promocijske namene podjetij ali politikov ni primerno. Enako velja pri poimenovanjih ulic, šol, letališč. »Ozaveščeni kulturni delavci ne delajo reklamnih oznak na vidnih straneh kipov. Izjema so manj vidne hrbtne strani spomenikov s kakšno miniaturno oznako. Tam se podpišejo tudi avtorji (kipar, arhitekt, mesto ...). Vsak drugačen način je, milo rečeno, banaliziranje spomina,« pravi Zupan.

Primerneje po smrti

Za mnoge je sporno tudi postavljanje spomenika živemu človeku. Gojko Zupan temu načelno nasprotuje in zagovarja časovno distanco, ker »vsaj desetletje po smrti pri vseh nas prevladujeta pieteta in čustven odnos prijateljev in znancev«. Dodaja, da so v Sloveniji in posebno v Ljubljani spomenike dobivali le živi vladarji ali visoki politiki, od Franca Jožefa (pred sodiščem), Tita (najprej na Gospodarskem razstavišču, pozneje prestavljen v Tivoli) do papeža Janeza Pavla II. Tako rekoč vsem slovenskim politikom so postavili spomenike po smrti, in to razmeroma majhne. »Največji kiparski portret kateregakoli našega rojaka je kip škofa Barage v ZDA. V nekdanji državi smo imeli Slovenci srečo, da nismo postavljali velikih spomenikov Leninu in drugim komunističnim veljakom. Edina izjema je velik, povečan Augustinčićev kip maršala Tita v Velenju, ker se je mesto imenovalo po njem.«

Tudi v svetu so le malo spomenikov postavili živim ljudem ali po njih poimenovali ulice, trge. Med izjemami je kraljica Elizabeta II., ki so ji postavili spomenike vse do Kanade. Nelsonu Mandeli so ga postavili v Londonu blizu parlamenta leta 2007, ko je še živel. Med najbolj banalnimi je spomenik Billu Clintonu v Prištini, ki ga je celo odkril sam. Kjer gojijo kult osebnosti svojih voditeljev, so bolj naklonjeni postavljanju spomenikov, a je, na primer, Fidel Castro prepovedal postavljanje kipov v njegovo čast.

Kult osebnosti v Sloveniji

Kulta osebnosti je bilo v samostojni Sloveniji pri javnih spomenikih razmeroma malo, meni Gojko Zupan. Večkrat so celo sorodniki nasprotovali postavljanju spomenikov, na primer najožji sorodniki predsednika Janeza Drnovška. »Imamo drug problem, preštevilne majhne spomenike, portretne glave in podobno. Takšnih spomenikov ima, na primer Plečnik, v Ljubljani že več kot pol ducata,« pravi Zupan.

Američani radi postavljajo spomenike športnikom in drugim zvezdnikom, zadnjega takšnega so pred kratkim postavili na Madeiri nogometašu Ronaldu, ki se mu je zaradi slabe kakovosti posmehoval ves svet, potem ko je fotografija kipa preplavila splet.

»Živa legenda«

V Mladinski knjigi niso imeli nobenega pomisleka o spomeniku živemu človeku, »ker je Boris Pahor živa legenda«, pravijo. K temu dodajajo: »S svojimi izkušnjami iz totalitarnih sistemov ostaja pričevalec stoletja in kljub častitljivi starosti neomajen borec za demokratična načela, zagovornik pravice narodov do kulturne, politične in jezikovne samobitnosti. Je enkratna postava ne le v slovenski, ampak v evropski zgodovini tega trenutka. Slovenci smo se tako navadili nanj, da na to preradi pozabimo.«

Kako je sploh nastala zamisel o kipu? Porodila se je pred tremi leti in pol ob pisateljevem stotem rojstnem dnevu. »Celodnevni slavnostni program smo na željo pisatelja začeli v parku Tivoli, pri spomeniku Edvardu Kocbeku. Tako župan Zoran Janković kot predsednik uprave Mladinske knjige Peter Tomšič, ki sta spremljala slavljenca, sta izrazila idejo, da si tudi Boris Pahor kot pričevalec svobode in resnice zasluži trajni poklon Ljubljane; da njegova prizadevanja za narodovo samozavest in pokončnost ohranimo v slovenskem kolektivnem spominu,« odgovarjajo iz Mladinske knjige.

Mestna občina Ljubljana spomenika ni niti financirala niti se ni kako drugače vpletala v izdelavo, izdala je le soglasje k lokaciji postavitve.

Prvotna ideja je bila, da bi po Borisu Pahorju poimenovali ploščad pred Konzorcijem, a so se pozneje raje odločili za kip. V Mladinski knjigi spremembo pojasnjujejo z besedami, da Pahor nikoli ni hodil po uhojenih poteh. »Zato je prevladalo mnenje, da bolj kot na ploščad v središču mesta sodi v miren prostor, v bližino vzornika in prijatelja Edvarda Kocbeka. To je na neki način izrazil že ob svojem 100. rojstnem dnevu, ko se je zaželel najprej pomuditi ob njegovem spomeniku.«

Boris Pahor se bo danes udeležil odkritja spomenika sebi. V preteklosti pa vseh časti ni hotel sprejeti. Tako je leta 2009 zavrnil naslov zaslužnega meščana Trsta, ker takratno mestno vodstvo v obrazložitvi ni hotelo napisati Pahorjevega nasprotovanja fašizmu, ampak je omenilo le nasprotovanje nacizmu in komunizmu. Leto pozneje je novi župan Robert Cosolini Pahorjevo zahtevo upošteval in pisatelj je naslov sprejel. Leta 2010 je zavrnil tudi naslov častnega meščana Ljubljane z obrazložitvijo, da Ljubljana kot glavno mesto Slovenije v preteklosti, vse od generala Maistra, ni pokazala dovolj zanimanja za Primorsko. Zmotilo ga je tudi, da ga nihče ni vprašal, ali se strinja s predlogom za naslov častnega meščana. Za kip so ga vprašali.

»Boris Pahor je živi spomenik,« pravi pisateljeva italijanska biografinja Cristina Battocletti. Temu ni mogoče oporekati.