Tiskane izdaje
S svojim raziskovalnim delom je prof. dr. Božidar Jezernik stalno širil obzorja etnološkega raziskovanja. Teme njegovih proučevanj so resda raznolike na pogled, a jih povezuje to, da vsaka vsebuje odgovore na vprašanje, kdo smo, kakšni smo in zakaj smo takšni, kot smo.
Niste naročili kave?
Ne, ker sem včeraj spil premalo tekočine in sem danes kar malo dehidriran, poleg tega pa sem spil že dve kavi ...
Sprašujem zato, ker je tudi kava ena od številnih tem, ki ste jih raziskovali. Od kod je »pritekla« na območje današnje Slovenije?
Dobili smo jo iz Italije, saj so sinovi naših plemičev v 17. stoletju študirali v Padovi, kjer so tedaj že bile kavarne. Na Dunaj je kava prišla kasneje, šele ob drugem neuspešnem obleganju mesta, leta 1683. Ko so Dunajčani prvič pili kavo, so jo Ljubljančani že poznali. In Valvasor je v Slavi Vojvodine Kranjske napovedal Kranjcem zelo neslavno prihodnost, češ da bodo izumrli, ker popijejo preveč kave in čaja.
Po kakšnem ključu ste izbirali teme, ki so tako zelo raznovrstne: od etnološkega raziskovanja življenja v ekstremnih razmerah (vojna taborišča) do spomenikov, praznikov in kolektivnega spomina?
Teme mojih proučevanj so resda raznolike na pogled, a jih povezuje to, da vsaka vsebuje odgovore na vprašanje, kdo smo, kakšni smo in zakaj smo takšni, kot smo. Na ta vprašanja je mogoče gledati z različnih perspektiv, izhodišč. Mene so navedla k temu, da sem se sploh začel ukvarjati z znanstvenim raziskovanjem, in zdi se mi, seveda, da je to tudi edini pravi smisel znanstvenega raziskovanja. Moj odnos do znanosti je namreč zelo razsvetljenski: znanost razumem kot nekaj, kar ima določeno uporabno vrednost za izboljšanje kvalitete življenja ljudi.
Ali je mogoče dobiti odgovore na vaša vprašanja že na podlagi ene same teme?
Na podlagi vsake. Ljudje smo zelo kompleksni, vsak človek je republika zase in seveda vsaka republika posebej se spreminja, nobena ni fiksna od rojstva do smrti. Vse te stvari so v nenehni interakciji in zelo fluidne, zaradi česar se ves čas tudi spreminjajo. Družboslovje in humanistika sta s te perspektive zelo zapleteni vedi, nista in ne moreta biti znanosti v trdem smislu, kot kemija, matematika ali fizika, kajti vsak družboslovec na temo proučevanja gleda drugače, s svojega zornega kota, in vsako opazovanje vključuje tudi interese opazovalca.
Slika je vedno subjektivna; kakorkoli se postavimo, nikoli ne moremo videti objektivne slike, ker ven iz sebe ne moremo stopiti. Ne moreš biti brez svoje republike. Te ni. Ko pa si, ko imaš svojo »republiko«, je to tisto, kar določa tvojo perspektivo, tvoj odnos, tvoje gledanje. Vsi gledamo in vidimo skozi očala določene kulture, ideologije, določenih interesov. Zato je pomembno, da ves čas opravljamo samorefleksijo in se sprašujemo predvsem, zakaj vidimo to, kar vidimo, in zakaj nam je pomembno to, kar vidimo.
Kako bi razmejili etnologijo in antropologijo? Kaj je osnovni predmet dela, raziskovanja in kakšni so cilji prve in druge znanosti?
Tega ne razmejujem, zame je to sinonim. Slovenska etnologija je delala veliko napako, ko je politiko nekako odrivala in se obnašala, kot da politika ni temelj njenega zanimanja in ne sodi v etnološke razprave. Še posebej danes se mi zdi, da je vprašanje meja med znanostmi popolnoma izgubilo smisel. Vprašanja, ki se jim znanstvenik posveča, mora sam s svoje perspektive raziskati, saj se jim lahko dodatno posveča tudi znanstvenik z drugega področja. Nastopil je čas, ko je treba spoznanja več znanosti pripeljati skupaj, a pri nas je znanost še vedno predvsem »cehovsko« organizirana. To se mi zdi kar nekoliko škodljivo, ker si s tem zapiramo svoj svet in si postavljamo meje, prek katerih ne gledamo okoli sebe. Prav tam pa se vedno kaj zanimivega dogaja, iz česar bi se lahko marsičesa naučili. Veliko bolje bi bilo, da bi imeli znanstveniki spodoben, skupen prostor za izmenjavo spoznanj in stališč.
Tako kot je bilo nesmiselno ločiti zavod za naravno in kulturno dediščino na dve enoti ...
Ja, saj narave zunaj kulture sploh ni. To, da spoznamo naravo kot naravo, je stvar kulture. Vsa naravna dediščina je po svoje kulturna. Tudi kulturna dediščina se je vedno razvijala v določenem fizičnem okolju.
Kako skrbimo za našo dediščino?
Različno, v splošnem pa se zadeva premika na bolje. Pri tem pa je osnovno vprašanje, kaj je naša dediščina. Odgovor na to je zelo ideološko obremenjen in naša dediščina je še vedno definirana z nacionalističnega vidika. Kaj to pomeni? Da smo se odrekli vsemu, kar je bila naša več kot 700-letna dediščina. Poglejte, tudi Mozart in Strauss spadata v našo dediščino. Imeli smo knežji dvorec, ki so ga podrli iz nacionalističnih razlogov, čeprav je bil najlepša in najmogočnejša palača v Ljubljani. A ker je bil nemški, ga je bilo treba podreti, čeprav so v njem uprizarjali prve operne in gledališke predstave, pripravljali plese, tam je bil prvi muzej in prva knjižnica, odprta raziskovalcem. Valvasor je prav tam dobival svoje gradivo. Nekdanji knežji dvorec je pomembno sooblikoval našo kulturo, mi pa smo ga podrli, češ da z nemško kulturo nimamo nič.
Radi se hvalimo, kako kulturen narod smo, muzeji pa so prazni. Zakaj?
Zato, ker naša kultura ne čuti potrebe po tem in ker je naša izobraženost bolj površinska, brez prave globine.
Ali je to pripisati kmečkim koreninam slovenskega naroda, kot pravijo nekateri?
Ne pravim, da imamo kmečke korenine, ampak ugotavljam, da smo sami sebe naredili za »kmete«. Uspelo mi je celo odkriti, v kateri točki in zakaj je prišlo do tega. Šolski sistem uči, kako je naša kultura kmečka, a kmečke kulture sploh ni. Kultura, kakršna je domovala na podeželju, je bila v glavnem ustvarjena v mestu in šele potem eksportirana na vas. In tudi naša kultura je bila stoletja oblikovana tako, da se je njen večji del oblikoval na Dunaju in šel od tam prek mest v province, torej v Ljubljano, Maribor in naprej po podeželju. Narodna noša je kot simbol avtentične narodne identitete izrazito internacionalni produkt, ki ga je k nam uvozila Marija Murnik, gospa, rojena v češki družini.
Po zgledu čeških dam, ki so želele razlikovati od nemških, so začele uporabljati »narodni kroj«, kar je nato uvedla še pri nas. V Ljubljani je ustanovila šolo za dekleta iz premožnejših slojev, t. i. narodno šolo, in mlada dekleta, ki jih je vzgajala v narodnem duhu, je odela v »narodno nošo«. Iz tega je potem izšel princip delovanja, da se narodnost kaže navzven kot politično stališče v obliki narodne noše. To ni nič drugega kot politična izjava. In politika na Slovenskem je postala konec 19. stoletja demokratična tako, da so bili slovensko čuteči posamezniki vodnikovali, se pravi, so slavili Valentina Vodnika, drugi pa so pa grünovali (po grofu Antonu Alexandru von Auerspergu).
Ali je danes tudi kranjska klobasa politična izjava?
Tudi, vendar je to bolj povezano z ekonomijo. Pri narodnem vprašanju je seveda politika pomembna, a tudi ekonomija. Ko postane nacionalizem množičen, kar se ne zgodi z danes na jutri, se pojavi geslo, ki je pomembno pri oblikovanju narodov, denimo »svoje k svojim«. To pomeni: kupuj pri svojem trgovcu, tiskaj v slovenski tiskarni, kupuj pri slovenskem mesarju ipd., ker tako podpiraš narodno ekonomijo. Potem to posamezniki izkoriščajo in s tem sloganom vabijo, v resnici pa njihovi izdelki niso nujno boljši ali cenejši. Nenadoma vse postane »narodno«.
Ali ste kdaj razmišljali, da bi šli v politiko?
Ne. Ker imam druge interese, ker vem, da v politiki tega ne bi mogel uveljaviti. Poleg tega nisem pri sebi nikoli opazil, da bi imel kvalitete, potrebne za politika. Politike sem se na neki način dotaknil, ko sem kandidiral za dekana Filozofske fakultete, ker sem čutil, da bi bilo treba kaj narediti za izboljšanje njenega položaja. Na tej funkciji sem vztrajal štiri leta in vložil veliko truda, vendar se na koncu ni izplačalo. Če ne bi bil dekan, bi lahko napisal vsaj dve knjigi in imel od tega zadovoljstvo, tako pa ga nimam. Danes o tistih letih razmišljam samo kot o zgrešeni investiciji.
Pisali ste tudi o spolih, temi, ki je tako kot vse druge družbenopolitično zaznamovana. Kako komentirate aktualni referendum o istospolnih družinah?
Tega referenduma ne bi smeli imeti, odločitev o tem, da kljub temu bo, pa resna napaka ustavnega sodišča. V odločitvi US, da ta referendum dovoli, vidim konkreten dokaz zmotljivosti te institucije. Če si je kateri od ustavnih sodnikov ob tem morda domišljal, da je večji teolog od papeža Frančiška, pa v tem ne bi mogel videti drugega kot nespodobno zlorabo moči. Sam se referenduma, jasno, ne bom udeležil. Upam in želim pa si, da bodo tisti, ki se ga bodo, dvakrat premislili, preden bodo dali svoj glas za to, da se manjšini vzame svobodo izbire življenjskega partnerja. In temeljito premislili, ali ni že samo odločanje o tem ena velika prevzetnost. Torej eden od najhujših grehov.
