Tiskane izdaje
Te dni je obiskal Slovenijo zgodovinar Brent D. Glass, nekdanji uspešni direktor nacionalnega muzeja ameriške zgodovine Smithsonian in avtor enega od manj običajnih vodnikov po ameriških zgodovinskih prizoriščih. Človek s polno malho koristnih nasvetov.
Glass je bil devet let direktor nacionalnega muzeja v Washingtonu. V tem času je institucijo, v kateri na primer hranijo zastavo Star-Spangled Banner, ki je navdihnila besedilo ameriške himne, popeljal skozi veliko prenovo. Ima občutek za tisto, kar privabi množice v muzej, naj je to način postavitve zdaj 204 leta stare zastave ali razstava večernih oblek ameriških prvih dam, pa tudi občutek za to, kako ugoditi željam podpornikov: v času direktorovanja je zveznemu proračunu, ki ga je dobiva muzej, dodal okrog šestdeset milijonov dolarjev zasebnikov, skladov in korporacij.
Gospod Glass, ni povezano z nameni vašega obiska v Sloveniji, a vendar: kaj lahko zgodovinar pove o ameriški družbi po lanskih predsedniških volitvah?
Za zgodovinarje je ta hip odločno prezgodaj, da bi razpravljali o pomenu izida zadnjih ameriških predsedniških volitev. Kot veste, radi gledamo na dogajanje z ustrezne distance, in ta hip še ni mogoče ugotoviti, kako so se na primer spremenile usmerjenost početja in prioritete vladnih institucij. Osrednja filozofija politike obeh velikih strank se očitno ni bistveno spremenila, zgodovina nam govori, da Amerika nikdar ni bila ekstremistična, tudi ustava je napisana tako, da s sodnim sistemom, kongresom, ki ima volitve na dve leti, in mediji teži k uravnoteženju moči izvršne oblasti, poleg tega federalni sistem daje precejšnjo moč posameznim zveznim državam, kar prav tako sili posameznike in stranko na oblasti h kompromisom.
Lahko vas spomnim, da so celo zamisli enega najbolj priljubljenih predsednikov, Franklina D. Roosevelta, velikokrat naletele na ugotovitve vrhovnega sodišča o neustavnosti ... in se je moral znova lotiti posla.
Lani ste objavili knjigo 50 Great American Places, vodnik po ključnih, a tudi manj znanih zgodovinskih prizoriščih, ki pripovedujejo zgodbo o Ameriki. Kam bi me poslali?
Predlagal bi vam, da začnete v Washingtonu s Kapitolom, Belo hišo, vrhovnim sodiščem, Kongresno knjižnico, muzejem Smithsonian, napotil bi vas tudi v lani odprt Nacionalni muzej afriškoameriške zgodovine in kulture, ravno nasproti Nacionalnega muzeja ameriške zgodovine, ki sem ga vodil devet let.
Potem bi vas z dvorišča ameriške demokracije usmeril v času nazaj, k državljanski vojni, ki je eno od najpomembnejših poglavij ameriške zgodovine, njene posledice, odgovori na vprašanja o suženjstvu in rasni diskriminaciji, nas zadevajo še zdaj, v sodobni večrasni skupnosti z množico manjšin.
Povabil bi vas torej na bojišče Gettysburg, dve uri vožnje od Washingtona, da bi lahko razumeli vzroke in posledice ameriške državljanske vojne. Od tam bi vas napotil na jugozahod, da bi si ogledali sledove španske prisotnosti v Ameriki. Angleži so imeli vzhodno obalo, Francozi srednji zahod ob reki Misisipi, Španci pa so sredi 19. stoletja naseljevali in obvladovali jugozahod, tam bi si lahko ogledali nekaj odlično ohranjenih utrdb in še marsikaj. Najbolje bi bilo, da bi začeli v Santa Feju v Novi Mehiki, na primer z guvernersko palačo, najstarejšo javno stavbo v ZDA, in potem odšli v San Francisco pogledat Presidio, najbolj severno špansko utrdbo in kasneje največje vojaško oporišče na zahodni obali.
Številni Američani so prepričani, da zgodovinarji posvečajo preveč pozornosti vzhodni obali na račun zahodne, a lahko vam zatrdim, da je zgodovina zahodne obale res pomembna. To bi bilo nekaj mojih začetnih potovalnih namigov.
Nisem pregledal vaše knjige, a zagotovo je v njej kak kraj, nad katerim bi se začudili celo Američani.
O, seveda. Na srednjem zahodu bi vam predlagal obisk staroselskega kraja Cahokia – v knjigi sem mu posvetil drugo poglavje. Tam je bilo največje mesto v Severni Ameriki, ravno na nasprotnem bregu od St. Louisa so cahokijski Indijanci pred približno tisoč leti zgradili ogromne gomile, več kot sto so jih postavili, številne so preživele, mesto, ki ga je poganjalo trgovanje s koruzo, je danes večini Američanov manj znano, a pomislite: v 13. stoletju je imela Cahokia več prebivalcev kot London! Če se odpravite na vrh najvišje gomile v Cahokii in pogledate proti Gateway Archu 1,6 kilometra stran, je to pogled, ki si ga boste zapomnili.
No, še nekaj drugega: rojstno mesto ameriške pisateljice Wille Cather je v malem mestu v Nebraski, na začetku prejšnjega stoletja je pisala o kraju, v katerem je odraščala, in njene knjige so postale standard za razumevanje izkušnje priseljencev, ljudi, ki so prišli iz srednje Evrope, Skandinavije itd. in tu, v veliki ameriški preriji, zaživeli novo življenje. Njen dom in mestece je zasebni sklad, poimenovan po njej, restavriral. Daleč je do tja, dolgo se vozite le skozi koruzna polja, a če le imate čas, je vredno spoznati dediščino njenega početja.
Na večeru v Vodnikovi domačiji se je z vami o knjigi 50 Great American Places pogovarjal dr. Noah Charney, na univerzi ste nastopili s predavanjem o muzejskih trendih in dobrih praksah. Kje ste še bili?
V Mariboru sem v Muzeju narodne osvoboditve predaval študentom, nastopil sem tudi v Muzeju novejše zgodovine v Tivoliju, kjer sem predavanju o trendih in dobrih praksah dodal še premislek o ameriškem javnem oziroma kolektivnem spominu.
Ta tema se mi zdi zelo privlačna, namreč, kako pri soočanju z zdajšnjostjo rekonstruiramo preteklost. Omejil sem se na tri dogodke: praznovanje stote obletnice državljanske vojne v šestdesetih, ko sta takratno gibanje za državljanske pravice in hladna vojna vplivala na dojemanje državljanske vojne v očeh ameriške javnosti. Takrat smo hoteli prikazati svetu podobo ameriške enotnosti, vendar nas je rasno vprašanje resno razklalo.
Druga tema, ki sem se je dotaknil, je bila druga svetovna vojna, njen konec in uporaba atomske bombe: petdeset let po koncu vojne je eden večjih ameriških muzejev, Nacionalni muzej letalstva in vesolja, nameraval postaviti razstavo letala Enola Gay, spremno besedilo v predlaganem katalogu pa se je spraševalo o nujnosti detonacije nad Hirošimo in Nagasakijem ter ugibalo, ali morda ni bilo druge možnosti. Kongres in več veteranskih organizacij niso bili ravno navdušeni nad tem in so dosegli, da so razstavo spremenili bolj v razstavo letala, o politiki in odločitvi za uporabo bombe pa ni bilo veliko videti, slišati ali prebrati.
Moj tretji primer zadeva vietnamsko vojno in njej posvečen washingtonski spomenik vietnamskim veteranom: lep, kontemplativen arhitekturni izdelek Maye Lin, oblikovalke in arhitektke kitajskega rodu, so mnogi označili za nespoštljiv, češ da bolj spominja na grobnico kot na spomenik. Dosegli so, da so prefinjenemu spominskemu obeležju dodali tradicionalistična dodatka, klasična spomenika vojakom in medicinskim sestram. To je pokazalo, kako ambivalenten odnos ima še zdaj ameriška javnost do vietnamske vojne.
V obvestilu o upokojitvi so omenjeni tudi vaši več kot odlični dosežki pri pridobivanju denarja za delovanje muzeja. V Sloveniji je z donatorskimi sredstvi zmeraj težava.
Kako naj muzej pride do denarja? Da, tudi o tem sem govoril na slovenskih predavanjih. Na Smithsonianovo organizacijo se nenehno obračajo potencialni darovalci, ki si želijo priznanja za velikodušnost. Moja naloga kot direktorja je bila najti projekte, ki so jih zasebni darovalci hoteli finančno podpreti, in hkrati ustrezne načine za javno oznanilo njihovega vložka.
Gre za kulturo, v kateri morda višina podarjenih sredstev ni tako pomembna kot javno priznanje darovalske geste. Moj nasvet slovenskim kolegom bi lahko bil, da je marsikaj mogoče storiti drugače, tudi če nimate pahljače davčnih olajšav, na primer s sodelovanjem, ki diskretno izpostavi ime darovalca.
Tako uspešno so pred leti opravili nakup oziroma prodajo stolov za eno izmed obnovljenih ljubljanskih kinodvoran ...
To povsem razumem, še posebej muzeji ustvarjajo socialno vrednost, socialni kapital, ki se mnogim s finančnimi zmožnostmi zdi pomembnejši od davčnih olajšav.
Kaj bi svetovali slovenskim muzealcem?
Vsekakor to, da je treba zmeraj imeti dober, robusten načrt, vključujoč vrednote, ki jih muzej zagovarja, in njegove ambicije. Koherentna vizija razvoja muzeja prinaša rezultate, prioritete morajo biti določene za daljše obdobje, potem vsi vpleteni lahko prispevajo najboljše.
Katera je vaša najljubša razstava v 'vašem' muzeju?
Vse so kot otroci, a morda bi na prvo mesto postavil Star-Spangled Banner kot simbol patriotizma, poleg te pa stole in del pulta iz restavracije blagovnice Woolworth v mestu Greensboro v Severni Karolini, stole, na katere so leta 1960 sedli štirje temnopolti študentje in zahtevali, naj jim postrežejo tako kot belskim gostom. Pol leta so potrebovali, da jim je uspelo, njihovo dejanje zoper segregacijo je imelo ogromen vpliv, sprožilo je celo gibanje.
