Tiskane izdaje
Če se je še pred časom zdelo, da ima kulturni minister Anton Peršak največ težav z odstavljanjem direktorja Slovenske filharmonije in nezadovoljnimi filharmoniki, je zdaj jasno, da to ni bilo še nič v primerjavi s sedanjim revoltom na celotni kulturni in tudi medijski sceni.
»Minister Anton Peršak je nekompetenten za pripravo medijske zakonodaje,« je k razrešitvi kulturnega ministra premiera Mira Cerarja pozvalo Združenje radiodifuznih medijev pri Medijski zbornici, ki deluje v okviru Gospodarske zbornice Slovenije. Združenje je sklep o javnem pozivu sprejelo v sredo, na letnem zboru članstva, le nekaj dni za tem, ko so se dvignili nevladni zavodi s področja kulture zaradi rezultatov programskega razpisa za sofinanciranje kulturnih programov.
Medtem ko se prvi torej obračajo na predsednika vlade (nekaj mesecev do volitev zamenjave ne gre pričakovati, posebno ker je to že drugi minister za kulturo te vlade), umetniki ministru očitajo umanjkanje vsakršne kulturne politike in ga celo označujejo za sovražnika umetnosti in umetnikov.
A kljub velikemu kravalu in odmevnim imenom, ki so ostala brez ali pa s precej manj denarja za prihodnja štiri leta (Carmina Slovenica, Zavod Maska, Portal Fran), je ministrstvo tokrat zavzelo vsaj določeno stališče. In sicer, kot je povedal v državnem zboru Peršak, je bolje izbrati manj programov z večjim deležem sofinanciranja in tako omogočiti, da se program izvede takšen, kakšen je bil prijavljen«.
Mimogrede, rezultati kulturnih razpisov so zadnja leta vedno tarča kritik. Najprej je kriv minister, ker ne zagotovi dovolj denarja, potem komisije, ki da niso dovolj kompetentne, in nazadnje celotna vlada, ki ne prepozna kulture kot pomembnega področja.
Prioriteta prenova sistema
A kakšni so pravzaprav rezultati in dosežki ministra Perška, ki je pred slabima dvema letoma, maja 2016, z mesta državnega sekretarja odstavljene ministrice Julijane Bizjak Mlakar postal njen naslednik? Potem ko je predhodnico odnesla pristojnost vzdrževanja opuščenega rudnika, je Peršak med svojimi prioritetami napovedal tisto, na kar kultura čaka že dolgo. Napovedal je, da bo največ pozornosti posvetil prenovi kulturnega sistema in izboljševanju materialnih razmer.
Nekaj mesecev je bila okoli Maistrove tišina, kot da je vse v najlepšem redu. Poznavalci so vedeli povedati, da tihi, skromni, prijazni minister sprejema vse po vrsti, jih posluša, razume in obljublja marsikaj. A se je minister sredi lanske zime kmalu znašel v navzkrižnem ognju stavke v Slovenski filharmoniji.
Zaposleni in stavkovni odbor so od njega zahtevali odločno ukrepanje, on jim je dobronamerno prisluhnil, ugotovil, da so odnosi in razmere v zavodu res slabi, in se prenaglil z naglim datumom; da bo 1. julija 2017 v zavodu nov direktor. S tem pa je povzročil pravo zmešnjavo in mesece dolgo ugotavljanje, kdo je koga narobe razumel, ali je direktor zrel za odstrel, iskanje vzrokov zanj, čakanje na revizijo oziroma njene izsledke, vmes je potrpljenje minilo celo zaposlene, ki so pred ministrstvom poleti uprizorili protestni shod v črnini.
Nič več in nič manj kot skoraj leto dni so se torej zapletale razmere v Slovenski filharmoniji, končale pa s predčasno razrešitvijo in vršilko dolžnosti na vrhu hiše. Čeprav so ministra mnogi svarili, da podpira samoupravljanje in da se je reševanja lotil z enostranskim in dolgoročno škodljivim ukrepom, povsem skreganim s trendi sodobne kulturne politike, je vztrajal do konca.
Nov osnutek
Medtem ko je pomlad minila v kratkem protestu gledaliških direktorjev, naj zamenja komisijo, ki ocenjuje delo gledališč, je izza ministrskih zidov prišla odločna napoved: predstavili bodo nov zakon o uresničevanju javnega interesa v kulturi (Zujik) in pripravo novega koncepta nacionalnega programa za kulturo (NPK).
A že prve predstavitve 78 strani dolgega predloga osnutka strateškega dokumenta, ki določa smernice in cilje za razvoja kulture 2018–2025, so pokazale, da je minister z dokumentoma trčil ob steno. Tako rekoč soglasni »ne« so sporočili iz kulturne sfere in dokument označili za nelegalen, nelegitimen, nerealen, neuresničljiv, nekonsistenten. Sporočilo je bilo jasno: Minister, napišite nov osnutek.
Minister je potrpežljivo odgovarjal, da so bili tudi pretekli odzivi na predloge odklonilni, čeprav so bili predhodni programi zasnovani drugače in so praviloma obljubljali številnim področjem veliko več denarja, kot ga je bilo mogoče realno pričakovati. A proti koncu leta je začel tudi on izgubljati potrpljenje. »Nihče ni zadovoljen z razmerami, a niti sprememb, zlasti sistemskih, si nihče ne želi.«
Ne smemo pozabiti niti na vroče debate o vlogi ministrstva za kulturo pri napovedanem prevzemu medijske hiše Pro Plus, na neuspel razpis za ljubljansko Opero, potrjenega direktorja mariborske SNG kljub veliki izgubi zavoda, na težave z Borštnikovim srečanjem (sprememba, da bo člane komisije imenoval minister, je prav tako sprožila vihar), na ministrstvu naj bi začeli pripravo strategije za založbo Mladinska knjiga (minister podpira idejo, da se jo opredeli kot strateška naložba ...), začeli sta se razprava o arhitekturni politiki ter priprava strategij kulturne dediščine, nacionalnega programa filmske vzgoje in projektne dokumentacije za prenove ljubljanske Drame in preureditve severnega krila nekdanje vojašnice na Roški za Arhiv Slovenije ...
Če smo se torej na začetku spraševali, ali minister pripravlja reformo ali le lepotne popravke sistema, je odgovor na dlani; reforme kulture v tem mandatu pač ne bo. Glede denarja pa očitno je nekaj napredka. V letu 2018 je proračun ministrstva za kulturo glede na lani zvišan za približno deset milijonov evrov, na 167 milijonov evrov.
Minister je v nedavnem pogovoru za Delo povedal: »Gotovo bi tudi jaz lahko privolil v to, da v NPK, kot se je dogajalo v preteklosti, napišemo, da bo denarja veliko več, a tega preprosto nočem. Tudi neuresničljiva obljuba je samo laž in nič več.«
