Tiskane izdaje
Pisateljica Alejandra Laurencich ni tipična argentinska Slovenka. Ne govori slovensko, pri njej ni čutiti posebne afinitete do porekla, prav tako ni tako energična in neposredna, kot večina argentinskih Slovencev z Zorkom Simčičem in Pedrom Opeko na čelu. Morda je edina karakteristika, ki jo povezuje z rodom njenega očeta, izredna čustvenost.
Laurenchiceva je, skratka, predvsem Argentinka, kar pa seveda ni nič napačnega. Slovenijo pozna predvsem po pripovedovanju svoje stare mame, v očetovi hiši so sicer bili Slovenci stalni gostje, vendar so to predvsem otroški in mladostni spomini. Bolj kot z nostalgijo po daljni izgubljeni domovini ali celo s političnimi konflikti se je ukvarjala z aktualnimi argentinskimi problemi, vojaška diktatura je denimo temeljno zaznamovala njeno mladostno obdobje, takrat se je izoblikoval tudi njen svetovni nazor.
Ki je izrazito svobodomiseln, kar pa je po njenih besedah ne ovira, da ne bi imela stikov tudi s slovensko politično emigracijo. Sicer pa se je z njo spoznala relativno pozno, dotlej je bila Slovenija zanjo nekakšna dežela dedkov in babic.
V teh dneh se predstavlja v Mariboru in na slovenskem knjižnem sejmu, žal pa je bila dosedaj v slovenščino prevedena le ena njena knjiga, in sicer Pusti me pri miru. Ki jo je pisala osemnajst let. »Ko se lotim pisanja, se prepustim toku besed, ki kar bruhajo iz mene in se prelivajo na papir, nato nastopi dolgo obdobje popravkov, izboljšav in okrajšav, podobno kot je to počel Jorge Luis Borges«.
Prvotnih tisoč strani se je skrčilo na obseg klasičnega romana, katerega dogajanje je postavljeno v Patagonijo. Fikcija? Glede na to, da te divje in skoraj zapuščene argentinske pokrajine pred pisanjem sploh še ni obiskala, nedvomno, vendar ji je prijateljica, katere družina ima tam veliko posestvo estancio, zatrdila, da je vse natanko tako kot je zapisano v knjigi.
Tudi delo Las olas del mundo (Valovi sveta), ki je v Argentini izšlo letos, je nastajalo počasi in sicer dvanajst let. Je zelo avtobiografsko obarvano, saj obravnava argentinsko diktaturo skozi oči dekleta, v njem pa se pojavlja tudi lik njene slovenske babice. »To je bilo zelo žalostno in sramotno obdobje Argentine, ki me je za vedno zaznamovalo. Izhodišče romana je točno določen večer, ko nas je vse postalo zelo strah.«
In ta strah je v njej ostal vse do danes, še sedaj pogosto pri tej temi raje umolkne, kot da bi se spuščala v polemike. Vendar ni zagrenjena, prav nasprotno, še nedolgo tega je mislila, da nikoli več ne bo doživela prepričanja mladih, da se lahko zoperstavijo politikom in da lahko spremenijo svet, vendar je takšen optimizem v Argentini spet prisoten.
Kot rečeno, posebnih nostalgičnih afinitet do Slovenije ne čuti in tako tudi ne razmišlja o »vrnitvi«. Argentina je njen domicil, kljub težavam je to milje, ki jo neizmerno stimulira in navdihuje. Morda nam nekoliko zavida enakomerno urbanizirano in poseljeno krajino, v Argentini so na voljo le skrajnosti velemesta in nepregledne neposeljene divjine, vendar ima tudi to svoj čar. Pravzaprav bi zelo težko živela v majhnem mestu, kjer se vsi poznajo, zelo ji odgovarja, če se lahko izgubi bodisi v kaotičnih ulicah Buenos Aires ali na samotnih planjavah Ognjene zemlje. Ali pa med belimi listi ter plesom besed in misli.
