Tiskane izdaje
Po predstaviti predloga novega Zakona o javnem interesu za kulturo v Delu in Sobotni prilogi, ki je nastal v okviru civilne pobude, njegovi avtorji, ki nastopajo pod skupno kratico SRČ, pa so dr. Borut Smrekar, Mitja Rotovnik in dr. Vesna Čopič, smo za odzive prosili nekatere akterje in poznavalce razmer v slovenski kulturi.
Kot prvi se je odzval minister za kulturo Tone Peršak, čigar mnenje smo objavili prejšnji teden. Med ostalimi povabljenimi so se odzvali še Majda Širca, nekdanja ministrica za kulturo (2008–2011), Miran Zupanič, predsednik Programskega sveta RTV Slovenija, dr. Andrej Srakar z Inštituta za ekonomska raziskovanja in član upravnega odbora društva nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti Asociacija in Mitja Čander, publicist in direktor Založbe Beletrina.
Majda Širca: Darilo sedanjemu ministru
Trojki iz skupine, ki je v času mojega ministrovanja izdelala temelje za posodobitev okvirov znotraj katerih živi kultura, je najbrž počil film, saj so očitno spoznali, da se bo njihovo opravljeno delo še naprej jalovo valjalo po predalih različnih ministrov, ki so medtem eno in isto zgodbo začenjali vedno na novo. (Ta skupina je bila leta 2010 zadolžena za področje javnega sektorja, druga skupina pa za dialog s predstavniki nevladnih organizacij.)
Mimogrede, zaradi tovrstne diskontinuitete, je bilo, če omenjam stanje ob mojem odhodu, zavrženih kar nekaj za kulturo koristnih rešitev (od deleža za umetnost, predloga o ničelni stopnji DDV na knjigo, do medijskih in proračunskih izboljšav). V tem smislu se mi zdi odločitev SRČ, da vrže na plano zakon, etična in koristna odločitev, ki bi jo morali izkoristiti tako na pristojnem ministrstvu, kjer imajo probleme zaradi razpršenega kompasa in odsotnosti primernega kadra, kot zunaj njega, kjer prevladujeta malodušje in nestrukturiran dialog.
Majda Širca, foto: Jože Suhadolnik/Delo
Če bo minister za kulturo pameten, bo pozabil na ego in zakon, ki mu je padel kot darilo, takoj vzel v roke in ga soočil s potrebnimi sogovorniki. Ker ni (najbrž) produkt njegovih stališč, bo v »udobni« poziciji, saj bodo šli v žerjavico tudi drugi. Žerjavice je seveda kar nekaj, saj vsaka posodobitev pomeni tudi rez z določenim statusom, ki marsikomu prija. A kot drugje, tudi na področju kulture čas prinaša izrazite potrebe po spremembah. Najprej na proračunskem deležu, ki je v zadnjih letih dosegel dno, kot na organizaciji kulturnega ustroja, ki izdihuje v rigidnem, neavtonomnem, kadrovsko anemičnem, birokratsko alibičnem in za nič odgovornem ter premalo vizionarskem sistemu.
Pri predlogu zakona SRČ ne gre za epohalno reformo, ki jo morebiti kdo pričakuje, misleč, da je potrebno vse postaviti na glavo. Gre za smiselno kontinuiteto dobrega in potrebno popravljanje in dopolnjevanje preživetega – še posebej v javnem sektorju, ki ga je SRČ v mojem mandatu temeljito prečesal. Mogoče je zakon – kljub vnesenim variabilnim možnostim dela, ki v kulturi presegajo statično videnje javnih uslužbencev – še ne povsem dodelan na najtežjem vprašanju samozaposlenih in nevladnega sektorja.
A kot rečeno: če bi bili sedaj na ministrstvu in zunaj njega preračunljivi, bi si sneli plašnice ter ob krovnem zakonu za kulturo zahtevali tudi krovno razumevanje kulture, torej nujno potrebno (proračunsko) ceno, ki bi dala tudi predlaganemu zakonu še kakšno dodatno krilo več. Glede na to, da vlada teče zadnji letni krog, bo zanjo častni le v primeru, če bo pred havbice ter zastrupljevalce okolja in uma, postavila oplojevalce zdravega kulturnega miljeja.
Miran Zupanič: Nezaupnica oblasti
Četrt stoletja po osamosvojitvi nimamo več nacionalne kulturne politike, pač pa samo še psevdopolitično upravljanje kulturnih zadev. Politična odgovornost za kulturo je namreč zdrsnila na raven brezperspektivne rutine. Osnutek Zakona o javnem interesu za kulturo, ki ga je zasnovala skupina SRČ, je zato prvenstveno izrek nezaupnice oblasti in njeni zmožnosti, da uredi eno temeljnih področij družbenega življenja. Tistemu delu kulturne sfere, ki v strahu pred spremembami neomajno vztraja pri obstoječem stanju, pa pisci sporočajo, da so razvojni premiki uresničljivi tudi brez radikalnega preloma s preteklostjo. Osnutek se namreč v veliki meri naslanja na veljavni sistemski zakon in ne uveljavlja povsem novega kulturno-političnega modela, temveč nadgrajuje obstoječega.
Miran Zupanič, foto: Blaž Samec/Delo
Se je smiselno opredeljevati do posameznih rešitev, ki jih osnutek prinaša? Da in ne. Da zato, ker bi bilo prav, da se javnost z njimi seznani, se o njih izreče ter jih umesti v širši mišljenjski prostor. Po drugi strani pa se do teh rešitev ni smiselno opredeljevati, če jim oblast ni pripravljena nameniti toliko pozornosti, da se o njih tudi sama izreče. Kar bi morala storiti, saj je osnutek, ki so ga pripravili trije državljani, obširnejši od predpisov, ki so jih sodeč po objavi na portalu v tem letu pripravili na ministrstvu za kulturo. Moj predlog je preprost: minister Anton Peršak naj povabi javnost k razpravi o osnutku zakona ter se do njega tudi sam opredeli. Potem naj na podlagi odzivov skupaj s pisci oblikuje predlog sistemskega zakona in ga še pred koncem mandata pošlje v parlament. Zapisal se bo v zgodovino!
Andrej Srakar: Edini resen dokument, ki je »na mizi«
Moje stališče do predloga je ambivalentno. Na eni strani prinaša spremembe v sistem javnih zavodov, ki so dobrodošle, če ne celo nujne, vendar tega področja priznam, da ne poznam dovolj, da bi postavljal kompetentne sodbe. Zdi pa se mi ključno postaviti obstoječa razmerja (sistem nagrajevanja, sistem odločanja, razmerje principal-agent) bolj jasno in s tem prispevati k večji učinkovitosti sistema. Tisti, ki spremljamo podatke o stanju slovenske kulturne politike, vemo, da njen osrednji problem ni premajhen proračun za kulturo (čeprav so rezi v preteklih letih dosegali nevarne ravni), pač pa uspešnejša in boljša prerazporeditev sredstev in večanje kapacitet sektorja z obstoječimi resursi, kar želi doseči tudi zakon.
Andrej Srakar Foto: Igor Zaplatil
Na drugi strani pa so druga področja, kot so neodvisni sektor, samozaposleni in ljubiteljska kultura v zakon vključena nezadostno – čeprav je vključenih nekaj novih mehanizmov, kot so kvote za NVO in ljubiteljsko kulturo ter nadgrajeni sistem socialnih prispevkov za samozaposlene, je jasno vidno, da je tem področjem namenjeno precej manj pozornosti. Ker gre pri zakonu v izhodišču za redefiniranje javnega interesa za kulturo, in ker so ta tri področja pri tem ključna, bi bilo pričakovati tu več pozornosti in vključevanje nekaterih drugih predlogov, ki tu že obstajajo.
V splošnem sem vsaj sam o tem predlogu podal že več mnenj, zato jih ne bi posebej ponavljal. Menim, da slovenski prostor NUJNO potrebuje resno razpravo o prenovi kulturne politike, kjer je edini resen dokument, ki je »na mizi« prav predlog SRČ. Želel pa bi tudi, da se ta razprava že enkrat opravi in slovenska kulturna politika končno premakne korak naprej, da se ne bomo čez eno, dve ali tri leta zopet pogovarjali o istih odprtih vprašanjih in celo istih dokumentih/predlogih, ki bodo tu na voljo.
Mitja Čander: Vse priznanje za najbrž Sizifovo delo
V zadnjem desetletju smo se naposlušali besed o reformi oziroma prenovi slovenske kulture do tolikšne mere, da smo postali pravzaprav že imuni nanje. V prenovo v resnici ne verjame nihče več, ne kulturniška srenja, ne politika, ne uporabniki kulture. Kultura pač ni osamljen otok sredi slovenske družbe, je njen sestavni del v dobrem in slabem, in tako kot nismo za spremembe v nobeni družbeni sferi nismo niti v kulturi. Bomo že nekako, si mislimo, če je šlo doslej, bo pa še poslej.
Mitja Čander, foto: Tomi Lombar/Delo
Knjig, festivalov, koncertov, predstav in vseh drugih manifestacij je vse več, koga briga njihova kvaliteta in pogoji, v katerih nastajajo. Se bo že za vsakogar kaj našlo! Tu in tam seveda lamentiramo, ne da bi mislili čisto zares. Čas krize je le še okrepil preživetvene nagone kulturniških akterjev, politiko pa dokončno odrešil vsaj deklarativne zavezanosti kulturi kot temelju naše identitete. Vsem tistim, ki kljub vsemu temu cinizmu še vedno razmišljajo o reformnih ukrepih, je potrebno izreči iskreno priznanje, saj opravljajo sizifovski posel, ki bo koristil morda vsaj tistim, ki prihajajo za nami.
Skupina SRČ je med drugimi pomembnimi rečmi naglasila morda osrednje vprašanje stanja, ki ga živimo: odgovornost politike za razmere v kulturi. Politiki namreč ustreza skrivanje za strokovnostjo in formalizmi vseh sort. Vse skupaj me spominja na nekdanje čase samoupravljanja, ko se je ustvarjal videz decentralizacije odločanja. Ohraniti popoln vpliv in ne biti nič kriv! Danes ni slovenska politika odgovorna za nič v slovenski kulturi. Ne za okorelost javnega sektorja, ne za podhranjenost nevladne srenje, ne za revščino samozaposlenih, ne za generacijsko nesolidarnost, centralizacijo, odsotnost kriterijev in vse drugo, kar vsi zelo dobro poznamo. Tega ji v resnici nihče ne zameri. Dokler nekako plešemo in pojemo ...
