Tiskane izdaje
Arhiv ni zaprta ustanova, namenjena posvečenim, ampak prostor, ki ga vsi soustvarjamo, bi lahko bilo eno od sporočil prve v seriji razstav Dekade Zgodovinskega arhiva Celje (ZAC). Za prvo v nizu so izbrali devetdeseta leta prejšnjega stoletja, izbor gradiva pa je omejen zgolj na čas nastanka. Za še boljši »ulov« duha dobe pozivajo vse, da na družbenih omrežjih delijo svoje gradivo iz tega časa z oznako #dekade90.
Razstava ni zgolj presek nekega obdobja in pripoved o ključnih dogodkih. Kaže tudi na pomemben aspekt delovanja arhiva, ki ima poleg hrambe še nalogo zbiranja. Ker arhiv dobi v hrambo gradivo šele po tridesetih letih od njegovega nastanka, je angažma širše javnosti skoraj nujen. In prav to daje razstavi dodaten čar. Posojeni, nekateri tudi podarjeni osebni dokumenti posameznikov. Od šolskih spričeval, fotografij s prvih maturantskih plesov, članskih izkaznic v društvih.
Zbiranje gradiva se nadaljuje na družbenih omrežjih (facebook, twitter, instagram). »Razstava« se bo tako še širila, kar je tudi njen namen, poudarja avtor serije razstav Dekade in direktor ZAC dr. Borut Batagelj: »S tem bomo dobili bolj celosten, arhivski pristop oziroma vpogled v to gradivo. V ZAC so razstave predvsem vzgib, spodbuda posamezniku, da se zave dediščine, da s tem nadgradimo občutek nostalgije do takrat, ko je gradivo tudi že kulturna dediščina.«
To je pravzaprav nov pristop pridobivanja gradiva, ki je zaznamovalo preteklost. S tem se arhiv, kot je zapisal dr. Batagelj, še bolj poveže s skupnostjo, v kateri deluje, in prav to je cilj razstav Dekade: »Želimo si pridobivati in omogočati dostopno gradivo, ki je komplementarno arhivskemu gradivu, ki ga že hranimo. Ta princip je najbolj primeren, če želimo arhivi postati ne le servis upravnih postopkov, ampak predvsem institucije, ki najbolj celostno zajamejo duha dobe.«
Ključne fotografije
Največji delež gradiva, ki je na razstavi in v katalogu, so fotografije fotoreporterja Edija Einspielerja (Sherpa). ZAC sodeluje z njim že več kot dekado in hrani skoraj tri tisoč njegovih fotografij, na katerih so posneti ne le dogodki, ampak tudi spreminjanje Celja z okolico. Batagelj izpostavlja fotografije, ki jih najverjetneje nihče ne bi posnel za osebno zbirko: »Na ogled so fotografije uradnih, političnih dogodkov, različnih odprtij, pa tudi prizori iz družabnega življenja, zanimivi so posnetki izbora misic, pa športne fotografije. Med paleto fotografij, ki se je pokazala kot ključna za zapolnitev vsebinskih lukenj, je recimo panoramski pogled na gradnjo enega prvih krožišč v mestu.«
Einspieler je povedal, da je bilo v devetdesetih letih dogodkov, vrednih fotografskega filma, veliko. Sam se najbolj spominja, da so to bila leta »švercarjev«: »Spominjam se zgodbe s Frankolovega, ko so Poljaki stali ob cesti in prodajali vse, od brivnikov naprej. Kolegica, ki je bila z mano na terenu, je morala pustiti avto prižgan. Ko sem začel fotografirati, so namreč stekli za mano in sva morala zelo hitro oditi.«
Na razstavi so seveda tudi fotografije vseslovenskih dogodkov, kot sta osamosvojitev in vojna, in povsem celjskih, denimo katastrofalna poplava leta 1990. Einspieler se spominja, da so to bila tudi leta številnih umorov in hudih prometnih nesreč na hitri cesti do Maribora. Njegova fotografija nastajajoče avtoceste na tem območju in poletnega zastoja leta 1996 je tudi na naslovnici kataloga. Batagelj pojasnjuje, da izbor te fotografije ni naključen: »Gre za pričakovanje, čakanje. Simbolika. Avtocesta je veliko prinesla in nismo hoteli politike na naslovnici.«
Od zgodovinske
Če se je obravnavana dekada začela s hudo poplavo, niso mogli mimo naravnih nesreč in ekologije. V tej so bili prizadeti tudi zdravstveni zavodi, zdravstvu je namenjeno posebno poglavje. Kot tudi šolstvu, ki je v tem času prav tako doživljalo velike spremembe, od ukinitve usmerjenega izobraževanja do ponovne uvedbe mature. Gradivo je tudi s področja kulture. Od resnih fotografij do fotografije igralcev celjskega teatra pred legendarnim Barflyem. Prav tako niso mogli mimo športa, za navdušence več kot dovolj razlogov za obisk arhiva. Med gradivom je tudi priročnik rokometnega trenerja Toneta Goršiča, na naslovnici pa takrat enajstletni Luka Žvižej.
Devetdeseta so bila prelomna tudi za ZAC, zato so posvetili posebno poglavje v katalogu tudi sebi. V tem času so dobili prvi službeni avto – katrco. Arhiv se je začel precej odpirati javnosti, pove urednica Sonja Jazbec: »Publicistična dejavnost je cvetela, leta 1997 smo izdali vodnik po zbirkah ZAC, bili smo eden prvih arhivov, ki smo konec devetdesetih postavili svojo spletno stran, in strokovni delavci smo začeli delati z računalniki.«
Tudi Einspieler si je najbolj zapomnil devetdeseta po velikem razvoju tehnike: »V začetku devetdesetih je bila fotografija še klasična. Vsi časopisi so bili črno-beli in tako se je tudi dokumentiralo. Črno-beli filmi, ki smo jih razvijali v temnicah. Fotografijo si potem dal na avtobus in jo poslal v Ljubljano ali Maribor. Ob koncu devetdesetih je bilo že vse digitalno.«
Prihodnje leto osemdeseta
Odločitev, da so serijo razstav Dekade začeli z devetdesetimi, ni bila povsem naključna, je dejal Batagelj: »Zdi se, da so ravno prav oddaljena. Do te dobe že imamo malo distance, hkrati pa je gradivo še dovolj prisotno doma pri posameznikih in društvih.« Veliko gradiva na razstavi je posojenega, nekaj pa so ga dobili v dar in arhivsko hrambo.
Naslednja razstava v seriji Dekade bo že prihodnje leto, ko bo predstavljeno gradivo iz osemdesetih let prejšnjega stoletja. Vsako leto načrtujejo vsaj eno razstavo, zagotovo pa bodo predstavili arhivsko gradivo do petdesetih let, ko je bil ZAC ustanovljen. Prav prihodnje leto praznuje 60-letnico obstoja.
Dekade popeljejo obiskovalce na pot spominov. V čas, ko je narod stopal po novi poti in se je zdelo, da je omejitev nebo. Čeravno je žalosten pogled na letake podjetij, ki jih ni več, fotografije izginulih takrat najbolj priljubljenih krajev za druženje in na ljudi, ki se po poplavljenem Celju vozijo s čolni, je le vitrino stran fotografija »maturanca«. In ne moreš, da se ob pogledu na opravo ne bi namuznil. Nostalgično.
