Civilno pobudo na ministrstvu »jemljejo resno«

Ljubljana – Po predstavitvi predloga novega zakona o javnem interesu za kulturo, ki je nastal v okviru civilne pobude, njegovi avtorji, ki nastopajo pod skupno kratico SRČ, pa so dr. Borut Smrekar, Mitja Rotovnik in dr. Vesna Čopič, smo za odzive prosili nekatere akterje in poznavalce razmer v slovenski kulturi.

Nekateri med povabljenimi so svoje sodelovanje, češ da ne gre za uradni predlog, temveč civilno pobudo, zavrnili. Kot prvo pa se je na našo prošnjo tokrat odzvalo pristojno ministrstvo oziroma minister za kulturo Tone Peršak, ki je tudi sam napovedal osnutek novega krovnega zakona. Javnosti naj bi ga predvidoma predstavili prihodnji mesec.

Na ministrstvu predlog SRČ, tako kot vse predloge, »katerih namen je izboljšanje zakonske ureditve področja kulture«, pozdravljajo. Po mnenju ministra Peršaka predlog skupine SRČ »vsebuje nekatere povsem sprejemljive in dobrodošle, a tudi nekatere radikalne zamisli, ki odstopajo od širšega konteksta, denimo tudi od obstoječe ureditve delovnopravne zakonodaje, zlasti kar se tiče ureditve delovnih razmerij«. Minister je mnenja, da zaposlitve na ministrstvu in v nekaterih drugih delih sistema »pač ne morejo biti urejene drugače kot v drugih segmentih javne uprave«, ob tem pa se zaveda, »da je sistem zaposlovanja v dejavnostih žive kulture, zlasti kar zadeva umetniške ansamble, strokovne sodelavce ipd., neprimeren«.

Nekoliko preveč radikalne spremembe

Zato po njegovem mnenju predlog SRČ glede na zakonsko ureditev in tudi tradicijo predlaga »nekoliko preveč radikalne spremembe. Zagotovo pa se vse zaposlitve na ravni kulture zaradi narave dela ne morejo ali ne bi smele obravnavati dosledno po črki zakonov o javnih uslužbencih in o plačnem sistemu, ki velja za javne uslužbence. Zato tudi ministrstvo za kulturo v novem zakonu o uresničevanju javnega interesa za kulturo načrtuje, da je treba vsaj v umetniških ansamblih omogočiti fleksibilnejši in naravi dela skladnejši sistem zaposlovanja.«

Nekoliko se ministrovo in mnenje SRČ razhajata tudi »v razumevanju javnega interesa za kulturo in na osnovi javnega interesa oblikovanega odločanja o sofinanciranju kulturnih programov in projektov«. Minister tudi težko sprejme idejo, da bi oseba, ki opravlja funkcijo ministra, četudi s pomočjo tega ali onega strokovnjaka, v celoti sama odločala o tem, kateri programi in projekti bi se financirali iz javnih sredstev. »Ministrska funkcija je politična funkcija, zato bi se v tem primeru – tudi če je minister strokovnjak za katero od področij znotraj kulture – njegove odločitve slej ko prej spremenile v politične odločitve in selekcijo glede na (tudi) politična merila.«

Obstoječi sistem ne deluje več

Ne glede na to pa se minister strinja, »da obstoječi sistem ne deluje več, saj ni več resnih meril, ki bi določala, kaj je v skladu z javnim interesom in kaj ne. Prav tako se danes ne uveljavljajo zadosti merila kakovosti, tudi zaradi nespoštovanja predpisanih meril in pravil. Tako na primer ni dobro urejeno vprašanje odgovornosti ustanoviteljev javnih zavodov za njihovo dobro delovanje in možnosti nadzora nad njihovim delovanjem s strani večinskega financerja, saj se večkrat dogaja, da javne zavode s področja kulture, ki so jih ustanovile občine, v večini ali celo v celoti na koncu financira država, ki pa skoraj o ničemer v zvezi s temi javnimi zavodi ne odloča.«

Nekaj vprašanj se ob predlogu SRČ ministru zastavlja tudi »v zvezi z razumevanjem kulture v širšem, recimo bolj 'ontološkem' pomenu besede, ki ga je mogoče slutiti na osnovi predloga«. Na splošno pa predlog SRČ po mnenju ministra nakazuje precej možnosti, »ki bi jih na ministrstvu za kulturo lahko upoštevali ob oblikovanju predloga novega temeljnega zakona, nekatere bi še veljalo premisliti, nekatere bi bile težko sprejemljive«. Na ministrstvu so še poudarili, da predlog jemljejo resno. »Nagibamo pa se k temu, da med različnimi idejami in koncepti iščemo ustvarjalne kompromise.«