Tiskane izdaje
Slovenske televizije so očitno začele odkrivati Primorsko, še posebej njeno vinogradniško tradicijo. Vsaj tako lahko sodimo po tem, da je nadaljevanko Ena žlahtna štorija na Planet TV zdaj dopolnila še serija Usodno vino na Pop TV. Z izjemo vinarske motivike pa gre pri obeh za dva precej drugačna izdelka.
Eno žlahtno štorijo, ki se je po uspešni lanski sezoni na Planet TV letos vrnila z drugo edicijo, oglašujejo kot romantično komedijo. Odvija se v Goriških Brdih, kjer živi priznan vinar Berto Špacapan (Janez Starina), po smrti gospodovalne žene mu pri upravljanju trte in pridelovanju vina priskočijo na pomoč štiri hčerke: Anica (Vesna Pernarčič), Eli (Ana Dolinar), Maja (Medea Novak) ter najmlajša Zala (Ajda Smrekar).
Tu so še fantje teh »pup«, pa lokalni gostilničar, duhovnik in mnogi drugi stranski liki. Zapleti v seriji so povezani tako s poslom (prodaja, pridelava vina), pa z ljubeznijo – predvsem najmlajša hči manekenka Zala je glavna tarča bolj ali manj primernih snubcev, v novih delih pa ljubezen tudi Berta –, vmes pa najdemo še kakšne klasične slovenske teme, kot je medsosedska zavist, spletkarjenje proti konkurentom ali konkurentkam ipd.
Serija se očitno spogleduje s tradicijo ameriškega sitcoma: v ljubezenskih in poslovnih motivih zgodbe poskuša skrbeti za komične obrate, ki jih pogosto križa z melodramo in telenovelo. Za komične dovtipe še najbolj skrbi serija stranskih junakov: tu je seveda zabiti Štajerc Smiljan Žunko (Matjaž Javšnik), pa poženščeni Ljubljančan Žan (Stane Tomazin), zdravorazumski bosanski dobričina Ibro (Ranko Babič) z značilno bosansko slovenščino, kot jo je v Naši mali kliniki kot komično orodje očitno za vse večne čase ustoličil Veso oziroma Jernej Šugman itd.
Glavni očitek seriji niti ni toliko v tem, da dozdevno komedijo meša z drugimi žanri, oziroma da na dramske zaplete zgolj cepi bolj ali manj posrečene šale ter precej stereotipov (o slovenskih regijah, o karakteristikah žensk in moških itd.). Tudi ne moti, da briški naglas igralci uporabljajo nedosledno in nekateri bolj, drugi manj prepričljivo.
Ključni problem serije je sama struktura posamične epizode in celotne zgodbe nasploh. Zadani zaplet vinarjev se v posameznem delu namreč razpleta prepočasi, s preveč digresijami v nesmiselne sekvence. V nadaljevanki je cela vrsta »praznih« prizorov, za katere gledalec ne ve, čemu služijo – bodisi iz njih nič ne sledi bodisi se samo zdi, da ničemur ne služijo, ker se razpletejo prepozno in brez pravega poudarka.
Glavni problem je torej predvsem slabo izoblikovan dramaturški lok epizode z vrsto nedoslednostmi ali nelogičnostmi. Zbegani gledalec se mora vprašati: kaj so hoteli avtorji (scenaristi: Tomaž Grubar, Vojko Anzeljc in Sašo Kolarič in režiserji: Aleš Žemlja, Boris Petkovič, Jaka Šuligoj) sploh povedati, kdo je glavni junak, kdo so nosilni karakterji? V tej spodleteli liniji zgodbe tudi domislice, ki imajo izrazit komični potencial, izgubijo na svoji moči in intenzivnosti.
Dober primer je epizoda iz minulega tedna, ko duhovnik po (ne)srečnem naključju vzame THC, tako da v spovednici ne zna več poslušati, ampak se sam začne izpovedovati enemu svojih faranov. A potencial te precej izvirne ideje izpovedujočega se grešnega duhovnika je v seriji nato preslabo izrabljen, tako da njegov komični učinek izvodeni.
Vino v telenoveli
Usodno vino je za razliko od Štorije prirejena različica slovaške telenovele (režira jo Nejc Levstik), prenesena v vinorodni okoliš slovenske Istre. Osnovni konflikt v seriji tvori prastari spor med dvema vinarejema: Rozmanom in Dolinarjem. V sovražnem kontekstu se zaljubita njuna otroka: Nina (Inja Zalta) in Martin (Klemen Janežič). Gre torej za vinarsko različico Romea in Julije, vsaj tako oglašujejo ta TV produkt.
Kot se za telenovelo spodobi, imata oba vinarja vrsto potomcev, ti pa svoje partnerje in otroke ter seveda vrsto preglavic: Eva (Tjaša Železnik) se konstantno bori z nasilnim bivšim možem, v družini Rozmanovega starejšega sina je problem stroga in ambiciozna žena Daša (Nina Ivanišin), ki bo Rozmanovega vnuka odpeljala s seboj Bruselj.
Potem je tu še vrsta zlobnih spletkarjev: Ines (Nina Ivanič) z Matjažem (Jernejem Kuntnerjem) kreira umazano intrigo proti Dolinarjem, itd. Kot da ni dovolj, da glavna junaka narazen drži družinski spor, jima štrene meša še Martinovo dekle Karin (Saša Pavlin Stošić), ki je poleg Ivaničeve in Kuntnerja še eno poosebljenje ultimativnega zla.
Usodno vino precej sledi tradiciji telenovel tako po dramatičnih zapletih kot po dokaj patetični, ekshaltirani igri, pa tudi v manihejski razmejitvi med dobrimi in zlobnimi junaki. V tej TV seriji se igralci niti ne trudijo govoriti s primorskim naglasom, tako da ima gledalec občutek, da so trta, Primorska in morje v daljavi (torej čudovita scenografija) le kulisa za družinske drame dovolj razvajenih bogatunov. Tudi tu podobno kot v Štoriji zgodba s toliko stranskimi liki in njihovimi tegobami izgublja na intenzivnosti in fokusu, tudi tu je večina zapletov nelogičnih in neprepričljivih. Klišejski in (dobesedno) iz trte izviti dialogi pa so sploh morda največja hiba te nadaljevanke.
Toda če vse našteto nekako sodi k žanru telenovel, pa po drugi strani ni jasno, zakaj so se avtorji serije odrekli družbeni funkciji, ki je, denimo, značilna za južnoameriške telenovele. V slednjih namreč pogosto k ljubezenski problematiki pritaknejo nek razredni ali rasni problem, osvetlijo problem družbenih izobčencev, različnih spolnih usmeritev oziroma problematizirajo položaj žensk v patriarhalnem svetu. Usodno vino je po doslej videnem predvsem konservativna serija, ki utrujuje vse obstoječe in tudi že odpravljene stereotipe.
Znotraj in zunaj meja
Oba novejša izdelka imata precej dobro gledanost, kar priča predvsem o tem, da je slovensko občinstvo razpoloženo za domačo televizijsko produkcijo. Prav zato je škoda, da na področju TV serij pri nas lahko vselej govorimo kvečjemu o približkih: z določenimi izdelki smo torej zadovoljni že zato, ker sploh obstajajo in ker so v razmerju do prejšnje precej uborne televizijske produkcije morda za odtenek boljši.
RTV Slovenija z letom 2015 ukinila sredstva za igrani TV program (druga sezona Novih dvajsetih, ki je trenutno na sporedu, je bila posneta že lani), načrtuje pa novo nadaljevnako naslednje leto. Jasno je tudi, da le kontinuirana produkcija lahko ščasoma pripelje do kakšnega resničnega presežka.
Dotlej se bomo ob slovenskih TV serijah vselej tolažili s tem, da za tukajšnje razmere niso tako slabe ali pa da je, denimo, Usodno vino, vsaj s tehničnega vidika na dostojni ravni.
Če pa imamo v mislih to, kar na področju igranega TV programa nastaja v širšem mednarodnem prostoru – dober primer je Danska (s 5,6 milijona prebivalci), ki tako rekoč vse svoje TV produkte prodaja v desetine držav po svetu, po nekaterih od njih ustvarjajo svoje različice (Most, Ubijanje) – , smo lahko ob tukajšnjih izdelkih le nadvse otožni.
Očitno v slovenskem prostoru ni ambicije, da bi na trenutno najbolj cvetočem področju pripovedovanja zgodb ustvarili serijo, ki bi si jo želel ogledati kdorkoli izven slovenskih meja. Dokler takšnega izdelka ne bo, bodo imele razne štorije o vinu še naprej bolj grenak priokus.
