Tiskane izdaje
Madžarski porcelan Herend je mednarodni trg osvojil zelo hitro. Njegova rojstna letnica je 1826, že četrt stoletja po ustanovitvi manufakture pa ga je bilo mogoče občudovati v Kristalni palači v londonskem Hyde parku, prizorišču prve svetovne razstave leta 1851, kjer je s fantazijskim prepletom motivov, geometrijskih elementov in živih, toplih tonov, ujetih v zlato obrobo, navdušil kraljico Viktorijo. Danes velja za največjega proizvajalca ročno ustvarjenega porcelana na svetu.
Že v 19. in zatem tudi 20. stoletju ga je bilo mogoče občudovati tudi na drugih najpomembnejših mednarodnih razstavah. Samo na svetovnih razstavah je med letoma 1851 in 1937 osvojil kar 24 velikih oziroma zlatih nagrad, naročal ga je ruski car Nikolaj II., številna naročila so prihajala s habsburškega dvora.
Cenili so ga nadvojvoda Maksimilijan, nesojeni mehiški cesar, cesarica Sissi, ki je imela ob tem naslovu tudi naziv madžarske kraljice, zelo tudi njen mož Franc Jožef I., ki je nekoč soprogo obdaroval s Herendovim servisom z imenom Gödöllo, kar ustreza imenu madžarskega mesta v bližini Budimpešte, kjer sta imela cesarska zakonca poletno rezidenco.
Foto: Arhiv Herenda
V naši sodobnosti je, če se vrnemo na britanski dvor, Herendove dekorativne figure, ki segajo od mitoloških, žanrskih ali madžarskih folklornih likov do dolge serije živalskih motivov, navdušeno zbirala princesa Diana, Madžari pa so leta 2011 s posebno serijo zaznamovali tudi poroko princa Williama s Kate Middleton. Onkraj Atlantika je med znanimi občudovalci Herenda še silak Arnold Schwarzenegger, ki je zajčke iz porcelana ob eni izmed minulih velikih noči kupil v Herendovi prodajalni na ulici Andrássy v Budimpešti.
Omenjeno Viktorijo je umetelno oblikovan porcelanski jedilni servis, poslikan s stiliziranim cvetjem in metulji v svežih, svetlih barvah, tako očaral, da ga je naročila za opremo gradu Windsor, v skoraj 1500 kilometrov oddaljenem mestecu Herend blizu Blatnega jezera pa so se ji oddolžili tako, da svoje snežnobele izdelke z naslikanim domišljijskim svetom narave – s prepletom motivov cvetja in metuljev – še danes označujejo s slogovno oznako »queen Victoria«. Vzorec ostaja popularen in velja za Herendov »bestseller«.
Foto: Arhiv Herenda
Ko zagledaš preplet cvetja in metuljev, skoraj ni potrebe, da bi preveril, ali je na dnu izdelka značilen Herendov žig, katerega element sta kot svojevrstna garancija ročne poslikave tudi prekrižana čopiča. Nekako tako, kot sta pri Meissnu prekrižani stilizirani sablji. Ena od zanimivosti v razvoju Herendovega žiga, ki omogoča določanje starosti izdelka, je tudi prisotnost ali odsotnost krone vrh njega. Po nacionalizaciji leta 1948 je namreč izginila. Novim komunističnim lastnikom ni bila všeč.
Viktorija ni bila edina krstna botra enega izmed Herendovih slogov. Vzporedno se po drugih naročnikih iz različnih obdobij obstoja manufakture posamezni slogi imenujejo še Esterházy, Batthyány, Rothschild ali Apponyi, iz navedenih priimkov, brez izjeme plemiških, pa je jasno, da gre za porcelan, ki ni ravno poceni.
Nasprotno, Herendovi reprezentativni primerki sodijo med najdražji evropski porcelan in del zapisa ob ravnokaršnji razstavi 257 primerkov tega porcelana na Lendavskem gradu, kjer bodo na projektu Variacije iz Herenda dostopni do 10. maja, je tudi podatek, da gre za 300.000 evrov vredno zbirko. Odprtja minuli torek se je udeležil tudi dr. Simon Attila, generalni direktor podjetja, ki se danes imenuje Herendi Porcelánmanufaktúra Zrt.
Foto: Arhiv Herenda
Manufakturo je sicer leta 1826 ustanovil v Šopronu rojeni madžarsko-nemški podjetnik Vince Stingl (1796–1850). Da je za njeno lokacijo izbral mestece Herend, ki danes šteje nekaj več kot 3000 duš, presenetljivo ni bilo odvisno od tega, da bi bilo v njegovi bližini nahajališče kaolina – tega je morala manufaktura uvažati –, temveč je bila odločilna bližina gozdov, vira lesa, potrebnega za peči.
Stingl sam je bil izdelovalec porcelana, ki se je izobrazil na Dunaju. Posvečal se je eksperimentom s tehnikami izdelave, a naposled bankrotiral. Leta 1839 je nadzor nad manufakturo prevzel njegov upnik Móric Fischer de Farkasházy, ambiciozen podjetnik z novimi zamislimi, ki je začel s porcelanom oskrbovati madžarsko aristokracijo, kmalu pa je s svojimi izdelki krenil v svet.
Foto: Arhiv Herenda
Leta 1845 je Herend prodrl na razstavo na Dunaju, leta 1851 na omenjeno svetovno razstavo v Londonu, leta 1853 na industrijsko razstavo v New Yorku, leta 1855 na svetovno razstavo v Parizu, podjetnost pa je Móricu Fischerju de Farkasházyju leta 1865 prinesla celo plemiški naslov. Podelil mu ga je Franc Jožef I. Herend je kot oskrbnik habsburškega dvora s porcelanom po ukinitvi stare Cesarske tovarne porcelana na Dunaju leta 1864 prevzel celo izdelavo njenih modelov.
Cesarska manufaktura je bila sicer druga najstarejša evropska proizvajalka porcelana – za omenjeno v Meissnu –, njeno tradicijo na Dunaju pa je šele po razpadu Avstro-Ogrske nadaljevala manufaktura Augarten, ki so jo ustanovili leta 1923. Tudi Herendu po koncu dobe Fischerja de Farkasházyja ni šlo vedno dobro. Vodenje so prevzeli sinovi in drugi lastniki. Proti koncu stoletja je manufaktura doživela skoraj bankrot, dokler je ni prevzel Eugen de Fischer Farkasházy, tudi sam izučen keramik, ki je vpeljal nove modele in vzorce.
Foto: Arhiv Herenda
Manufakturo sta prizadeli tudi obe svetovni vojni. Trg z luksuznimi predmeti je opešal, mobilizacija je povzročila pomanjkanje kadrov, na kar so v Herendu odgovorili s produkcijo dostopnejših predmetov, s katerimi so prodrli tudi v domove meščanov srednjega sloja. Drugi svetovni vojni je sledila nacionalizacija, v času socializma so leta 1964 v okviru manufakture vzpostavili tudi muzej porcelana Herend, ki je, mimogrede, leta 2002 osvojil naziv madžarskega muzeja leta.
Istega leta so Madžari znamko Herend razglasili za neodtujljivi del svoje dediščine, med drugim so se mu leta 2013 oddolžili tudi tako, da so ga uvrstili v t. i. zbirko Hungaricum. Med prvimi, zgolj v družbi žganice pálinke iz sadja – predvsem marelic, hrušk ali sliv – oziroma tudi tropinovca z enako oznako.
Foto: Arhiv Herenda
Danes je zanimiva tudi struktura lastništva tovarne. Vnovična privatizacija jo je doletela leta 1993, danes je v kar 75-odstotnem deležu v lasti tistih, ki si v njej režejo kruh. Vodstva in zaposlenih. Država je ob prodaji obdržala 25 odstotkov lastništva, Herend pa v svojem mestecu finančno podpira še izobraževanje v šoli, iz katere vsako leto pride okoli ducat novih talentov, izučenih za poslikavo porcelana.
Posebnost manufakture, ki velja za največjega proizvajalca ročno ustvarjenega porcelana na svetu, pri čemer največ izdelkov izvozi v ZDA, Japonsko in na Kitajsko, je, da v njej ohranjajo proizvodnjo vseh modelov in vzorcev. Ni jih malo: 16.000 oblik porcelana, ki ga je mogoče okrasiti s 4000 dekorativnimi vzorci. To tovarni omogoča svojevrstno garancijo. Če gre kupcu eden izmed elementov servisa po zlu, zagotavljajo, da ga lahko kadarkoli nadomestijo z novim. Znova ročno izdelanim.
