Tiskane izdaje
Še stresete kot iz rokava vseh sedem čudes antičnega sveta? Med njimi se je relativno v celoti ohranila le Keopsova piramida v Gizi, ostala so žal bolj ali manj zgodovina, enemu izmed njih pa se nemara obeta vstajenje. Ne prvič, zamisli o njegovi ponovni izgradnji so se pojavljale že v preteklosti.
Govora je o antičnem Kolosu z grškega otoka Rodos, domnevno okoli 30 do 40 metrov visokem in okoli 70 ton težkem bronastem kipu, postavljenem ob dostopu v pristanišče, kjer naj bi razširjenih nog stal na dveh ogromnih kamnitih podstavkih. Tako naj bi vplutje ladij potekalo pod njim, pri čemer je z baklo v roki funkcioniral tudi kot svojevrsten svetilnik.
Otočani so ga v znamenje vojaške zmage po obleganju s strani makedonskega zavojevalca s Cipra Antigona I. postavili leta 280 pr. n. št., a je z njim je že dobrih petdeset let zatem, leta 226 pr. n. št., opravil potres. Kasneje so njegovi ostanki osem stoletij ležali v pristanišču in postali znamenitost kot taki, naposled pa so jih v 7. stoletju, ko so Rodos osvojili Arabci, pretopili in prodali kot material.
Kolosi ne gredo iz mode
Velikan, ki je sicer predstavljal sončnega boga Heliosa, je postal najznamenitejši predstavnik oznake kolos, ki se je v besednjaku utrdila kot oznaka za sleherno velikansko skulpturo. Že antični velikaši, poganski in krščanski, so se radi občudovali v kolosalnih dimenzijah – od Ramzesa II., prek Nerona do Konstantina Velikega –, danes pa velikanske kipe, tudi višje od stotih metrov, častijo predvsem Azijci: Kitajci, ki so leta 2008 zgradili najvišji kip na svetu – 128 metrov visokega Budo v pokrajini Lushan, pri čemer kip toliko meri brez podstavka –, Japonci in še kdo. Večino tamkajšnjih kolosov so zgradili šele nedavno. Nekako ne gredo iz mode.
V Evropi ostajajo aktualni v Rusiji, kjer so leta 1997 v Moskvi dogradili 96 metrov visok kip baročnega carja Petra Velikega kot pomorščaka, dotlej pa je bil največji ruski kip 87 metrov visok sovjetski spomenik Mati domovina kliče iz leta 1967 v Volgogradu. 46 metrov visok newyorški Kip svobode iz leta 1886 je, denimo, na dokaj neskončni lestvici najvišjih kipov na planetu na spletni Wikipediji šele na 40 mestu, nekje globoko blizu dna – med upodobitvijo lika Mazinger Z iz japonskih mang in risank v Španiji in Šivo s Šrilanke – pa najdemo tudi edini slovenski prispevek, Titov spomenik Antuna Augustinčića in Vladimirja Herljevića v Velenju.
Kot njegovo višino navajajo deset metrov, a iz domačih objav na spletu izveš, da jih skupaj s podstavkom premore »le« šest, ljubljanski Boris Kidrič Zdenka Kalina in Borisa Kobeta pa, denimo, na mimoidoče zre z okoli štirih metrov višine. Atomska Venera Janeza Boljke ob WTC ima, denimo, nekaj višji pogled, meri pet metrov in pol.
Do milijonov, potrebnih za gradnjo, na internetu
Med najvišjimi kipi na svetu je ogromno Bud, često srečaš tudi Jezuse in Marije, če se bodo uresničile želje arhitekta Arija A. Palle, pa se bo z več kot 150 metri višine, kar je okoli petkrat višje od izvirnika, na sam vrh lestvice povzpel poganski velikan z Rodosa. No, vsaj trenutno, saj ogromen kip junaku neodvisne Indije Sardarju Valabhbhaju Patelu, ki naj bi meril 182 metrov in tako postal najvišji na svetu, gradijo v indijski državi Gudžarat.
Grški hrust bi znova stal nad pristaniščem, v njem pa bi bilo dovolj prostora za muzej antične dediščine in najdbe, ki so sicer po depojih ter nedostopne javnosti, za restavracijo, razgledno ploščad in še marsikaj drugega. Znova bi bil tudi svetilnik.
Palla se je že povezal z ekipo drugih arhitekturnih kolegov, inženirjev, arheologov, ekonomistov in poznavalcev strategij odnosov z javnostjo iz Španije, Velike Britanije, Italije in seveda domovine Grčije, po njegovem mnenju pa bi bil novi Kolos turistična atrakcija, ki bi povzročila pozitiven »učinek domin na gospodarstvo« in omogočila nova delovna mesta. Kako bi financirali gradnjo, ki bi po Yahooju veljala 240 do 260 milijonov evrov? Za začetek kar z zbiranjem sredstev preko množičnega financiranja na internetu ...
Tokratna pobuda za vnovično gradnjo Kolosa, katerega izvirni izgled ni znan, sicer ni prva. Ob tovrstni zamisli izgradnje v turistične namene v preteklosti je znani nemški publicist in kritik Willy Haas, nekoč prijatelj Kafke, zatrjeval, da je moral biti njegov izvirni izgled »v vsakem primeru neopisljivo odvraten, neokusen, ogaben, ob tem pa še prostaški preko vsake mere«.
Ob ogledu fotografij načrtovanega grškega velikana na spletni strani projekta, ob katerih pomisliš na 24-metrskega (s podstavkom) Aleksandra Velikega na Bukefalu sredi Skopja (ki se sicer uradno tako ne sme imenovati), bi nemški kritik nemara te besede ... kar ponovil.
