Tiskane izdaje
Naše blaginje ne omogočajo stvari, ki jih posedujemo, temveč stvari, v katerih uživamo. Epikurjeva misel se zdi za današnje Grke neuporabna, čeprav se je zdelo epikurejstvo tako v svoji izvorni kot tudi pejorativni različici sinonim za Grčijo – danes ne posedujejo več veliko, prav tako le še v redkih stvareh uživajo.
Morda je bil vtis nekoliko površen ali klišejski, pa vendarle bi prav na Grke lahko aplicirali temeljne postulate Epikurjeve filozofije, označene z besedama ataraksia in aponia, torej mirno, samozadostno in srečno življenje v krogu družine in prijateljev. In tudi bolj vulgarno, slabšalno interpretacijo epikurejstva, ki je obveljala kot prispodoba za rafinirano uživaštvo.
Seveda stvarne razmere niso bile tako idilične, moderno Grčijo so zaznamovali revščina, množična emigracija, konflikti, državni udari, tuje intervencije, nacionalni bankroti (prvi že leta 1893), vojaška diktatura in vsesplošna politična in ekonomska kaotičnost; kljub temu pa so uspeli zadržati svojevrsten savoir vivre, kar je bilo dolgo časa vzor narodom, ki so nekoliko z zavistjo opazovali deželo, ki je nista povsem okupirali hektično potrošništvo in nora ekonomska tekma.
Zahvaljujoč svoji slavni zgodovini in nespornemu dejstvu, da predstavlja temelje sodobne zahodne civilizacije, je imela Grčija vseskozi tudi določen status ekskluzivnosti in priviligiranosti. Njeni dosežki na področju filozofije, književnosti, dramatike, znanosti, politične misli ter umetnosti in arhitekture v antiki so bili tako izjemni, da so – res z opaznimi vzponi in padci – vedno figurirali kot temeljna referenca, kar se tiče novega veka pa se je grški mit začel oblikovati ob borbi za neodvisnost izpod otomanskega imperija. Grčija je postala branik pred muslimansko invazijo, ker so v njen bran stopili številni renomirani misleci in umetniki, pa je ta boj dobil epopejske karakteristike.
Grčija, ki je klonila pred barbarsko invazijo
Lord Byron je seveda najbolj zaslužen za ikoničnost rojstva nove Grčije, čeprav v obdobju romantiziranega pogleda stvarna zgodovinska dejstva niso imela prevelike cene, le redki so izpostavili, da je slavni angleški pesnik prišel v Grčijo predvsem zato, da bi med seboj spravil različne grške frakcije, ki so se izčrpavale v medsebojnih konfliktih.
Namesto tega je postala simbol tega obdobja slavna slika Eugèna Delacroixa Grčija na ruševinah Misolonghija, ki personificira Grčijo, ki je klecnila pred barbarsko invazijo, vendar še ni zlomljena, zato pa v obupu razprte roke kot apel za pomoč.
Pomoč je res prišla, vendar je – deloma zaradi interesov velikih sil, deloma zaradi nesposobnosti Grkov samih, da bi samostojno vladali – pomenila tudi okrnjeno suverenost, ki se je manifestirala tako v politični, predvsem pa v ekonomski odvisnosti in ki je značilna tudi za današnjo Grčijo. Že dolgo pred Angelo Merkel so Grčiji stvarno in ne samo fiktivno vladali nemški vladarji, saj je prestol takoj po osamosvojitvi zasedel bavarski princ Otto von Wittelsbach in postal prvi kralj sodobne Grčije.
Med obema vojnama se je kaos nadaljeval, po drugi svetovni vojni pa jo je Winston Churchill predvsem zaradi njene politične in vojaške pozicije uspel ubraniti pred Stalinovimi apetiti. Vendar pri državniku Churchillovega kova, ki je nanazadnje dobil Nobelovo nagrado za književnost in je slikal povsem solidne akvarele, nedvomno tudi grški kulturni in zgodovinski renome ni bil povsem nepomemben.
Nestabilnost se je nadaljevala, vendar se je obenem krepil čar Grčije kot idilične, tako rekoč arhaične skupnosti. Na eni strani je privlačevala mednarodni jet na čelu z Onassisom in Mario Callas, predvsem otoke pa so odkrili umetniki in hipiji. Na otok Hidra sta prišla pisatelja Henry Miller in Lawrence Durrell, tukaj si je v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja kupil hišo Leonard Cohen in tam spoznal slavno Marianne ter napisal pesem Bird on the wire. Kreto so istočasno kot indijsko Goo zasedli hipiji ter folk in rock glasbeniki, v votlinah Matale je bilo moč slišati takšna imena, kot so Joni Mitchell, Bob Dylan in Cat Stevens.
Sodobna grška kultura je sicer producirala nekaj velikih avtorjev, kot so pisatelj Nikos Kazantzakis, skladatelj Mikis Theodorakis in režiser Costa Gavras, vendar se zdi, da ležerna, letargična in v mnogočem rigidna atmosfera ni nudila posebne vzpodbude, saj je veliko več ustvarjalnega potenciala mogoče zaslediti v grški disaspori drugod v Evropi in na drugih celinah.
Eksodus v bolj stimulativna okolja simbolizira že El Greco, 20. stoletje pa so zaznamovali številni izjemni umetniki grškega porekla, denimo režiserja Elia Kazan in John Cassavetes, slikar Giorgio de Chirico ali glasbenika Frank Zappa in Diamanda Galás, če omenimo le nekatere najbolj znane.
In seveda Melino Mercouri, ki pa se je po mednarodni igralski karieri ter po zlomu vojaške diktature vrnila v Grčijo ter postala v vladi Pasoka ministrica za kulturo. Njeno obdobje v osemdesetih letih prejšnjega stoletja bi lahko označili kot eno redkih grških obdobij razcveta in napoved novega začetka, kljub njeni izjemni angažiranosti na najrazličnejših področjih, od promoviranja klasične grške kulture, vzpodbud filmski produkciji in nenazadnje iniciaciji projekta Evropske prestolnice kulture, pa je po njenem odhodu spet nastopila skoraj popolna ustvarjalna blokada.
V drastičnem razkoraku z nekdanjimi dosežki
Sedanje turbulentno dogajanje vsak interpretira po svoje, za nekatere je to nov herojski boj za osnovne civilizacijske postulate, za druge dokončna streznitev, da na račun nekdanje slave pač ni mogoče v nedogled uživati posebne obravnave in zahtevati odpustkov.
Res noben narod ne more imeti – kot bi dejal Umberto Eco – konstatne ustvarjalne erekcije, vendar je nedvomno aktualni potencial Grčije v drastičnem razkoraku z nekdanjimi dosežki in nenazadnje tudi z načinom življenja sedanjih Grkov; da bi še naprej zaradi zgodovinskih zaslug vzdrževali nekakšno umetno pastoralno idilo na obrobju Evrope, pa kot kaže tudi ni več posebnih možnosti, pa četudi bi si to vsi želeli.
Konsenza o tem vprašanju verjetno ne bo lahko doseči, najbolj poklicani za ocenitev razmer pa so seveda Grki sami. Zasedaj prevladujejo zelo enostranski poudarki, pisatelj George Zarkadakis, ki živi med Atenami in Londonom, pa je eden rekih, ki je sposoben tudi samokritičnosti. Po njegovih besedah dve stoletji grške samostojnosti označuje skoraj popolna servilnost vladajočih elit do tujih političnih in finančnih velesil, prebivalci pa so v zameno za dokaj lagodno življenje to omejeno suverenost pač tolerirali.
Sedanja kriza je po njegovem mnenju predvsem kriza identitete, če ne bo prišlo do njene redefinicije ter sprejetja dejstva, da Grčija ne more biti romantični tematski park na račun tujih posojil, kot so si ga nekateri zamislili že sredi 19. stoletja, pa so posledice lahko katastrofalne.
»Žal pri večini se vedno prevladuje prepričanje, da je Grčija bila in še vedno je nekaj posebnega in povsem drugačnega od ostalega sveta, utopija, kjer lahko navadni smrtniki živijo kot bogovi na Olimpu, vendar se bo potrebno končno zavedati, da živimo v 21. stoletju«, meni pisatelj.
