Tiskane izdaje
Vizigotski (oziroma zahodnogotski) kralj Alarik I. je iz zgodovine znan kot mogočen voditelj iz časov poznoantičnega preseljevanja ljudstev. Kot tisti, ki je oplenil velik del Grčije in ogrozil Konstantinopel, zatem pa se preusmeril na Zahod. V prvem desetletju 5. stoletja je plenil po Italiji in leta 410 zavzel sam Rim, naposled pa istega leta na jugu italijanskega škornja umrl.
Iz tukajšnje zgodovine je, denimo, znan po svojem zgodnejšem angažmaju na Vipavskem, pri odločilni bitki pri Frigidusu (Mrzli reki) leta 394, ko se je kot eden poveljnikov pridružil zmagoviti strani cesarja Teodozija, a bil naposled kljub velikanskim žrtvam med njegovimi vojaki (tako je ocenil sam) deležen tako majhnega priznanja, da je kmalu krenil nad cesarski Konstantinopel.
Leta 410, po zavzetju Rima – bil je prvi tuji zavojevalec, ki mu je to uspelo v 800-letni zgodovini Rima –, je načrtoval še napad na Afriko, žitnico cesarstva in strateško območje, katerega nadzor bi mu prinesel tudi nadzor italijanskega polotoka, a ga je v Cosentii, današnji Cosenzi v Kalabriji, prehitela smrt.
Zlato in dragulji čakajo ...
Morda je podlegel bolezni, morda kakemu napadu, sodeč po zapisih iz virov pa so ga pokopali na nenavaden način. Pod gladino oziroma strugo reke Busento nedaleč od Cosenze, da so to lahko dosegli, pa so sužnjem, ki so izkopali grob, naložili, da so začasno spremenili strugo reke. Po pokopu, ko je Alarikov grob znova preplavila reka, so jih, da bi ostala natančna lokacija skrivnost, pobili.
Tako pravi izročilo, ki se opira na zgodovinske zapise Jordanesa iz Konstantinopla, avtorja zapisov o zgodnji zgodovini Gotov, in Kasiodorja, senatorja ter državnika iz obdobja Teodorika Velikega, torej že po padcu zahodnega dela cesarstva. Po tem izročilu so Alarika pokopali z njegovim konjem in ogromnim vizigotskim plenom: 25 tonami zlata, 150 tonami srebra, dragulji, kamejami in dugim nakitom. Tudi z menoro, simbolom judovske vere.
Kot zdaj napoveduje italijanski tisk, se bodo arheologi v prihodnjih mesecih podali v iskanje tega bajeslovnega zaklada. Ta bi, kot pod črto dodaja Artrbune, danes predstavljal kar 15 do 20 odstotkov italijanskega bruto domačega proizvoda ... Strategijo iskanja zaklada je predstavil arheolog Amerigo Giuseppe Rota: zgodovinskim raziskavam in raziskavam iz zraka bodo sledile analize fotografij in površja, zatem pa še geofizične raziskave terena z mikrovalovi in geomagnetnim sondiranjem.
Vsi njegovi kolegi sicer na iskanje legendarnega zaklada ne bodo ravno odhiteli. Arheologi z Univerze Kalabrije so izjavili, da v raziskave niso in nikoli ne bodo vpleteni. »Ukvarjamo se z arheologijo, ne z domišljijsko arheologijo,« je izjavil Giuseppe Roma, vodja univerzitetnega oddelka za krščansko in srednjeveško arheologijo.
»Arheologija je zgodovinska stroka, ki se posveča študiju konteksta in virov, iskanje zakladov pa je bilo aktualno v 17. stoletju,« je bil neizprosen in dodal, da je iz zgodovine znanih več mitov o skrivanju zakladov pod strugami rek, ki jih povezuje tudi legenda o poboju sužnjev zaradi ohranjanja skrivnosti. »Posvečanje mitu, ki je del zgodovine mesta Cosenza, je dobrodošlo, resno raziskovanje na terenu pa je nekaj povsem drugega,« je dodal.
