Tiskane izdaje
»Čar razstave je, da sva ves čas sodelovala z živimi ljudmi,« v smehu začne njen avtor Sebastjan Weber. O akterjih ni bilo treba brati. »Šla sva do ljudi in jih samo vprašala, kako je bilo.« In z Urško Ženko sta postavila razstavo, ki so jo z darovanimi predmeti, fotografijami in intervjuji pomagali soustvarjati mnogi. Od Mojmirja Sepeta do grafitarja, ki je svoj zadnji grafit ustvaril na muzejski steni.
Razstava Jeans generacija ni tipična razstava, kakršne najdete v muzejih. Predvsem ni zgodovinska, čeprav so razstavljeni predmeti tudi iz petdesetih let prejšnjega stoletja. Somišljenike si pač lažje poiskal glede na zvrst glasbe kot pa na starost. Glasba je določala, kako si se oblačil in kam si zahajal. Tudi zato sta Weber in Ženkova razstavo postavila po vsebinskih sklopih. Prvi seveda mora pripadati glasbi in modi, naslednji različnim zbirališčem in prostorom popularne kulture, festivalom, ki jih v Celju res ni manjkalo, različnim področjem umetnosti.
Celjska popularna kultura ni bila dosti drugačna kot drugod, razlaga Weber: »Zgodbo, ki jo imamo v Celju, lahko najdemo v Ljubljani, Mariboru, Kopru. Pa tudi v Gradcu, na Dunaju in v drugih evropskih mestih. Morda so kakšne stvari v petdesetih in šestdesetih prihajale z zamikom. Tipično pa je, da novosti niso prihajale zlahka in so se morali ljudje znajti. Kreativa je bila nujna in tipična. Sami so si izdelovali oblačila, z radia so sami prepisovali note na posluh.«
Šivilj in krojačev takrat ni manjkalo. Upokojeni novinar Bert Savodnik je v katalogu ob razstavi zapisal, da je film Ples na vodi navdušil mlade za moderne kopalke. Medtem ko so se dekleta znašla in jih dobila po različnih poteh iz inozemstva, so fantje ostali brez navdušujočih minimalk. Blaga ni bilo, vendar so bili ustvarjalni, kot piše Savodnik: »Nekdo se je domislil, da bi jih lahko delali iz pionirskih rutic. Sešil sem tri vogale, in kopalke minimalke so bile tu.« Več desetletij kasneje si je celjski umetnik Jure Cvitan v svojih srednješolskih pankovskih letih prav tako sam sešil opravo. In jo zdaj podaril muzeju.
Letak za film Ples na vodi iz leta 1952, ki je navdušil mlade za bikinke in minimalke. Hrani: MNZC
Mojmir Sepe, Oto Pestner, Kosta, Nude ...
Za razstavo si morate vzeti nekaj časa. Med drugim zaradi intervjujev, ki sta jih z različnimi ljudmi iz sveta popularne kulture opravila avtorja. Več kot trideset sta jih zbrala in jih že lani tedensko objavljala na družbenem omrežju. Večinoma gre za osebne zgodbe, pa tudi o družbenem dogajanju v posameznem obdobju. O času po drugi svetovni vojni je tako spregovoril Mojmir Sepe, ki je v Celju obiskoval gimnazijo, sicer pa je tu še pred znanim celjskim plesnim orkestrom Žabe že leta 1947 nastopal s skupino Veseli študentje.
In potem je prišel Oto Pestner. Pa Brane Mihajlovič - Kosta, katerega drugo električno kitaro razstavljajo v muzeju. »On je celjska ikona, kar zadeva blues. Igral je z veliko znanimi glasbeniki. Take stvari, kot je njegova kitara, so morali, enako kot kavbojke, 'švercati',« povzame Weber. Sicer je iz Celja prišlo še več znanih glasbenih imen, med njimi Vita Mavrič, v zasedbi Kladivo, konj in voda je pela Damjana Golavšek, Nude, Uroš Perič, Strelnikoff, ki so z brezjansko Marijo in podgano na naslovnici albuma razburkali javnost, pa tudi Modrijani. »Narodnozabavna glasba je v zadnjem času dejansko popularna. Tega nisva mogla prezreti,« pojasni Weber.
No, narodnozabavne glasbe v džuboksu, ki je bil narejen v poznih šestdesetih, napolnjen pa vsaj desetletje kasneje, na razstavi ne boste našli. Je pa izbor skladb, 130 jih je na ploščah, raznovrsten. Od Jimija Hendrixa in Rolling Stones do Ota Pestnerja in Naceta Junkarja. In mimogrede, džuboks dela. Za nostalgike in tiste s humorjem.
Kultni kraji in prostori
Mimo legendarnega Kljuba tudi v muzeju ni šlo. Mladinski klub Celje, ki so ga ustanovili leta 1965, svoja vrata pa je kot Kljub zaprl leta 2005, je bil namreč ves ta čas osrednji center celjske mladinske ustvarjalnosti. Prva didžeja sta bila novinarja Janko Šopar in Brane Stamejčič, ki bosta svoj večer 'Janko in Branko vrtita za napolitanko' pripravila na letošnjo poletno muzejsko noč. Žal ne v Kljubu, kjer je zadnji koncert odigrala skupina Mi2, ampak v muzeju, kjer je direktor pevec te skupine Tonček Kregar.
Janko in Branko vrtita za napolitanko ... Novinarja Janko Šopar (levo) in Brane Stamejčič sta bila prva didžeja v mladinskem klubu, kasneje poimenovanem Kljub. Hrani: Zgodovinski arhiv Celje
Poleg Kljuba ni več Barflyja, imenovanega po delu Charlesa Bukowskega, in Krčme pri Zamorcu, poimenovane po nekdanjem hotelu Mohr (Zamorec). Ostale so fotografije. »Je malo nostalgije. Srednje šole in mature ne bi brez teh krajev naredil. No, brez njih bi boljše naredil,« se zasmeji Weber. In takoj doda: »To niso bili le prostori, ampak celjske ikone. Tja so prihajali tudi od drugod, družili so se nosilci določenih subkultur. Ko so se ti prostori zaprli, je Celje vsekakor izgubilo del svoje identitete, in danes se to pozna. Je nekaj lokalov, na primer TamKoUčiri v umetniški četrti in Špital za prjatle, kjer vozijo ta vlak naprej, vendar drugače.«
S koncertnimi prostori je bil sicer v Celju vedno križ. In to že v šestdesetih. Narodni dom, ki je danes rezerviran za visoko kulturo in seje mestnega sveta, je včasih gostil koncerte in plese. Vse do poslovilnega koncerta skupine Kameleoni, tistih, ki so se za naslovnico plošče slikali v pastelnih najlonskih srajcah celjske tovarne Toper. Ob zadnji točki koncerta so za svetlobni učinek uporabili beli fosfor, žareči koščki pa so padali na oder in na tla. Ker so rokerji »zažgali« Narodni dom, je bilo tam konec z mladinskimi plesi in koncerti.
Filmi in festivali
Snemanje filma Gimnazijska leta, 1974. Hrani: MNZC
Včasih so množice prihajale zaradi tedna domačega filma, ki so ga začeli prirejati v sedemdesetih v Celju. Po osamosvojitvi se je festival slovenskega filma preselil v Portorož. Filmsko in tudi koncertno »vzgojo« pa je v Celju prevzel mestni kino Metropol. Na področju glasbe je bilo festivalskega dogajanja precej več. Večina ni obstala, kljub velikim načrtom. Nekateri se spominjajo festivala še ne uveljavljenih glasbenih skupin Crknu in festivala alternativnih celjskih kultur FACK. Čeprav je bil dobro obiskan, pa mnogi meščani ne bodo jokali za Štimungfestom, bolj žalostna je usoda Džjezz festivala. Prireditev, ki je sicer gimnazijska, pa je edina, ki ohranja tradicijo že trideset let. Idejo za Top classic, ki ga vsako leto pripravijo dijaki celjske prve gimnazije, sta leta 1987 dala dijaka 4. b razreda Jure Miljevič in Primož Škerl, da bi se izognila izključitvi s šole zaradi ukorov. Na prvi so med drugim nastopili Tanja Ribič Djurić, Andreja Zakonjšek Krt in Tonček Kregar. Prireditev je že zdavnaj prerasla gimnazijske okvire.
Džins generacija
Popularne kulture ne moremo uokviriti, poudarjata avtorja razstave. Danes je ni brez družabnih omrežij, včasih je ne bi bilo brez Radia Luxembourg. Tudi ne sodi samo na eno lokacijo. Kaj je prebirala džins generacija, lahko vidite (in si izposodite) v celjski osrednji knjižnici, kjer pripravljajo tudi več pogovorov ob razstavi. V mestnem kinu Metropol prihodnji teden pripravljajo večer Črno-beli časi z Jankom Šoparjem, predvajali bodo videoposnetke Celja iz arhiva RTV Slovenija. Svojo razstavo Politike popa in sodobna umetnost julija prirejajo v Galeriji sodobne umetnosti, jeseni pa bodo v okviru festivala Reci:Design še predstavitev knjige Reci:Džins in delavnice izdelovanja modnih dodatkov iz rabljenega džinsa. Šivanje kot včasih.
Barfly. Hrani: Brane Mihajlovič - Kosta
Popularno kulturo skoraj nujno povezujemo z glasbo. Celjani in drugi, ki jih morda skrbi razvoj dogodkov na tej sceni, zato avgusta morajo na okroglo mizo Celjska popularna glasba? v mladinskem centru. Ob vseh spremljevalnih dogodkih nikakor ne smete spregledati kataloga. Ta ni posnetek razstave, ampak vsebuje precej osebne zapise petih Celjanov različnih generacij. Nekateri so precej kritični, drugi ironični, vdani v usodo, tretji humorni. Vsi pa dajo misliti. Da je bilo in je morda še vedno lahko drugače, vendar si bo treba upati. Kot je v svojih spominih zapisal naš novinar Brane Piano o pesniškem nastopu na proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku z Vinkom Möderndorferjem: »Na generalki, opozorjena, da naj ga ne lomiva, nisva brala 'neprimernih' pesmi, potem pa sva čez noč napisala vsak pet 'neprimernih' pesmi, jih na proslavi s povišanim glasom prebrala, se objela in v duetu zavpila: 'Celjanom pa ostane večni moto, naš predragi Pestner Oto.'«
Čeprav je popularna kultura popularna zaradi množičnosti, piše tudi osebne zgodbe. Tudi iz žepov odsluženih kavbojk. Razstava je tako zanimiva ne le za Celjane, ampak za vse vseh generacij. Tudi mlajše, ki so noreli za Hajdi in namesto Alana Forda brali Mikijev zabavnik in igrali packmana. Za tiste še malo mlajše, ki dlje od družabnih omrežij ne vidijo več, pa je obisk obvezen. Morda nas to reši.
