Tiskane izdaje
Pred kratkim je v Splitu umrl Janko Zlodre, diplomant ljubljanske arhitekturne šole, sicer pa predvsem sijajen teoretik arhitekture in kritik, ki je v sedemdesetih in osemdesetih letih v Sloveniji močno posegel v živahne teoretske razprave o naravi arhitekture, njenih včasih protislovnih družbenih vlogah in pričakovanjih. Po enoletnem bivanju v ZDA se je v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja za krajši čas še ustavil v Ljubljani, nato pa se je vrnil v rojstni Split.
Stiki s slovensko arhitekturno in sploh družbeno teoretsko sceno so bili čedalje redkejši, do leta 2011, ko je v založbi *cf (urednica Zoja Skušek, pisec spremne besede Miha Dešman) izšla knjiga Notice o arhitekturi in drugem z njegovimi najbolj pomembnimi prispevki. Janko Zlodre ni bil samo arhitekturni teoretik (čeprav je takšno poimenovanje kategorično zavračal), ampak je bil nasploh markantna figura živahne družabne in družbenokritične alter scene osemdesetih let, ki je, poleg značilne vznemirljivosti, ki jo prinaša vonj po spremembah, znala tudi živeti in uživati življenje.
Janka Zlodreta je iz Splita v Ljubljano seveda pripeljal študij arhitekture. Študijska pot v Ljubljani ni bila naključna izbira. Poleg ugleda, ki ga je uživala ljubljanska arhitekturna šola, ni nepomembno vedeti, da je bila njegova mati tržaška Slovenka, ki se je poročila z oficirjem jugoslovanske osvobodilne armade in se z njim preselila v Split. Prav to, da je bil hkrati Dalmatinec in Hrvat, Slovenec in Tržačan, da se je gibal v treh kulturah, da je bil povsod »znani tujec«, je gotovo vplivalo na njegovo že tako rekoč karakterno potezo vzpostavljanja distance do vsega, s čimer je prišel v stik in s čimer se je ukvarjal.
Janka Zlodreta sem spoznal v zgodnjih sedemdesetih letih v krogu arhitektov in študentov arhitekture, ki je tedaj prevzel Arhitektov bilten (AB) in je v arhitekturi videl tudi sredstvo in način za družbene spremembe, kot nekakšen odmev zanosnega leta 1968 in študentskih zahtev po odpiranju in sproščanju družbenih spon.
Neštevilne razprave o tem, kako, če sploh, lahko z arhitekturo izboljšamo svet, so se v začetku osemdesetih let v krogu AB zlile v spoznanje, da arhitekturna dejavnost od drugih ved in družbene angažiranosti same po sebi ne more pričakovati rešitev, zato se mora obrniti k sebi, k lastnemu arhitekturnemu jeziku, k zgodovini »arhitekture kot arhitekture«, k raziskovanju arhitekturnih form in tipologij in navsezadnje k projektiranju.
Delo arhitekta je oblikovanje prostora in zidanje zgradb. Tu je Janko vzpostavil razliko med sabo in svojimi kolegi. Ne zato, ker bi še naprej verjel, da lahko z arhitekturo izboljšamo svet, v to pravzaprav nikoli ni zares verjel, pač pa, ker je bil trdno prepričan, da arhitekturna teorija ne more funkcionirati kot osmišljanje, nemara celo apologija konkretnega arhitekturnega ustvarjanja, ampak lahko nastopa kot kritika arhitekture. Lahko bi zapisali, da je vzpostavil razliko med arhitekturno teorijo, ki predstavlja način, kako arhitekti sami »teoretizirajo« svojo dejavnost, in teorijo o arhitekturi, ki slednjo jemlje kot predmet kritičnega raziskovanja – njene simbolne, ekonomske in politične umeščenosti.
Janko Zlodre je v slovenski kulturni in raziskovalni prostor uvedel Manfreda Tafurija in z njim celoten korpus teoretikov beneške arhitekturne šole. Prevedel je znamenito Tafurijevo delo Projekt in utopija (Krt, Ljubljana, 1985) in napisal tudi spremno besedo, verjetno eno najboljših razprav o arhitekturi na Slovenskem.
Na prvi pogled bi lahko dejali, da je Janko Zlodre, vsaj v začetnem obdobju, značilni predstavnik tako imenovane »ideologiekritik«, ko izza ideologije kot »napačne zavesti« razkriva njeno racionalno jedro, vendar je precej več kot to, kar se izkaže skozi njegovo subtilno obravnavo pionirjev moderne, predvsem Adolfa Loosa, in procesa, s katerim se je arhitektura razsvetljenstva osvobodila humanističnega impulza in spremenila v arhitekturo dobe strojev in napredka.
Le malo vemo o Zlodretovih zadnjih dvajsetih letih. Vemo, da je nekaj časa delal za Visoki komisariat ZN za begunce, da se je srečal z grozotami vojne v Bosni, vemo za njegove bolezni, vemo za njegov umik v zasebnost. Vemo, da ni opustil pisanja o arhitekturi in drugih rečeh. Vemo za njegova dolga in z lepo arhitekturno pisavo napisana pisma. Spominjamo se ga kot prijatelja.
