Tiskane izdaje
Danes mineva 60 let od smrti arhitekturnega mojstra Jožeta Plečnika pri njegovih 85 letih, 23. januarja pa bo minilo 145 let od njegovega rojstva. Ti obletnici in vse večje zavedanje o izjemnosti njegove arhitekture so vzrok, da se bo letos zvrstilo več dogodkov, ki bodo osvetljevali arhitektovo delo in osebnost.
O Plečnikovi arhitekturi smo po zaslugi plečnikoslovcev in drugih poznavalcev v zadnjih letih izvedeli zelo veliko, prav tako tudi o njegovem življenju. Drugače, zelo osebno, je Plečnikov lik in delo osvetlil Vinko Lenarčič, učenec velikega arhitekta in dolga leta sodelavec v njegovi risalnici.
Krajša različica Lenarčičevih spominov na Plečnika, ki jih je uredil njegov sin Andrej Lenarčič, je bila objavljena kot časopisni podlistek v letih 1991, 1994 in leta 1998 kot knjiga, pred kratkim pa je njegov vnuk Simon Lenarčič v samozaložbi izdal dopolnjeno izdajo. Spomine je na novo uredil, dodal besedilo iz izvirnega rokopisa in opombe. Vinko Lenarčič je spomine na svojega učitelja in duhovnega očeta večinoma napisal leta 1952, manjši del pa leta 1957, ko je Plečnik umrl.
Vinko Lenarčič se je rodil leta 1904 v Ljubljani, njegovo diplomsko delo – poslopje nekdanje Ljudske posojilnice v Celju, pozneje Banke Celje – so realizirali, mnogi pa ga napačno pripisujejo njegovemu mentorju Plečniku, piše v knjigi. Po tem projektu je skoraj povsem opustil projektiranje in se je ukvarjal z ljubljanskim urbanizmom. Službo na Magistratu mu je priskrbel Plečnik, ki ga je še kot študenta in tudi pozneje zaradi velikega tehničnega znanja, natančnosti in osebne naklonjenosti zaposloval pri različnih projektih v svoji risalnici.
Mojster in učenec
Vinko Lenarčič je Plečnika spoznal na Tehniški fakulteti Univerze v Ljubljani, ko je bil njegov profesor star 52 let in je nanj takoj naredil nepozaben vtis. V svojih spominih opisuje, kako se je Plečnik oblačil, kako se je prehranjeval, kje se je sprehajal, njegov odnos s študenti, naročniki in sorodniki, njegov način dela in komuniciranja z ljudmi ...
Lenarčič je Plečnika občudoval, a njegovi spomini nanj niso eno samo veliko občudovanje, saj z opisi raznih prigod portretira tudi arhitektovo večplastno osebnost, skupaj z njegovimi značajskimi čudaštvi in pomanjkljivostmi. Spomini so resda vselej subjektivni, a dejstvo je, da je Vinko Lenarčič Plečnika več let spremljal iz neposredne bližine, in dejstvo je tudi, da je bil kot občudovalec na preži za vsako besedo in dejanjem svojega vzornika.
Vinko Lenarčič ni bil ravno spreten pisec, bil pa je dober opazovalec, zato so njegovi spomini in anekdote o Plečniku kljub nekoliko okornemu načinu pripovedovanja za bralca zelo zanimivi.
Pot do profesure
Plečnikova strnjena biografija, preden se je kot arhitekt vrnil v Ljubljano in ga je spoznal Lenarčič, gre takole. Šola mu ni šla, raje, kot da bi se učil, je očetu pomagal v mizarski delavnici. Se je pa z risbami in načrti izkazal na štiriletni obrtni šoli v Gradcu. Tu ga je spoznal lastnik neke dunajske tovarne pohištva in ga povabil na Dunaj, kjer je delal načrte za opreme stanovanj.
Na neki razstavi je videl načrte reformatorja dunajske sodobne arhitekture, Otona Wagnerja, za katedralo v Berlinu in se navdušil zanj. Po svoji prošnji je bil sprejet v njegovo šolo na umetnostni akademiji na Dunaju. Po kratki dobi na splošnem oddelku ga je vzel Wagner k sebi v delavnico, kjer so izdelovali njegov veliki, za sodobno arhitekturo pomembni načrt za mestno železnico na Dunaju. Wagner ga je cenil in mu začel odstopati svoja dela.
Ko je končal specialno šolo pri Wagnerju, je šel za eno leto v Italijo. Potoval je tudi v Pariz, se nato vrnil na Dunaj in delal še leto ali dve pri Wagnerju. Potem je odprl lastno delavnico v dunajskem predmestju in deloval na Dunaju do leta 1911, ko je bil imenovan za profesorja dekorativne arhitekture na umetnostno-obrtni šoli v Pragi. Učitelj je bil do konca vojne.
Predsednik Masaryk mu je takoj po ustanovitvi Češkoslovaške republike zaupal vodstvo arhitekturne preureditve gradu na Hradčanih v Pragi za sedež predsednika republike. To delo je pod Plečnikovim vodstvom potekalo do leta 1939. Leta 1920 je bil izbran za profesorja arhitekture na praški umetnostni akademiji, a je odklonil. Še isto leto je sprejel povabilo na Tehniško fakulteto Univerze v Ljubljani.
Vedno v črnem
Plečnik je vedno nosil temna oblačila in obutev, se spominja Vinko Lenarčič. Študente je navadno ogovarjal z gospod kolega, če je kdaj koga poklical po imenu, je bilo skoraj tako, kot če bi ga tikal. Plečnik pa je tikal samo brata Janeza in Andreja, nečaka in nečakinji, otroke sestre Marije in, kakor je dobil vtis Lenarčič, poleg njih le še kiparja Ivana Zajca in slikarja Mateja Sternena.
Čut za lepoto
Imel je prirojen čut za lepoto, kar je sam izjavil, in v spominu Vinka Lenarčiča je ostala mojstrova izjava, da ima sleherni človek ta čut, da pa ga je treba pri mnogih obuditi. Bil je široko razgledan, radoveden in imel je dar opazovanja. Opozarjal je, da je zelo pomembno, kako človek opazuje, in da je treba čim več opazovati.
Rad je imel potovanja, toda nobeno ni nanj naredilo tako močnega vtisa kot po Italiji. Ko se je od tam vrnil na Dunaj, je šel z veliko težavo nazaj k Wagnerju: »Nisem in nisem mogel nazaj k Wagnerju. V Rimu in Florenci sem tolikanj lepega videl,« je dejal. Lenarčič pravi, da brez Italije ne bi bilo Plečnika, vsaj ne takega, kot ga poznamo.
Jože Plečnik je bil izjemno delaven in odgovoren, z enako zavzetostjo se je lotil velikih in najmanjših naročil. Vzel pa si je čas za redne sprehode in zvečer je redno zahajal v gostilni Kolovrat in Pod skalco, kjer se je sestajal z bratom Janezom in direktorjem ljubljanskega gradbenega urada Matkom Prelovškom. Raje kot v gostilniški sobi je sedel v veži ali kuhinji, zmerno je pil vino, je pa veliko kadil. Med vojno in po njej v gostilno ni več zahajal.
Divje narave
Znal je biti dober in plemenit, kar je po Lenarčičevem prepričanju izhajalo iz Plečnikovega verskega svetovnega nazora, znal pa je biti tudi sarkastičen, še posebej kadar je kritiziral. Po Lenarčičevem mnenju Plečnik ni bil dobričina po značaju, ampak se je zavestno trudil biti tak zaradi globoke vernosti, bil je torej premišljeno dober človek.
Plečnik je tudi sam o sebi govoril, da je divje narave. »Kot otrok sem se nad svojim bratom Janezom tako razjezil, da sem letel z nožem za njim, a ga, hvala Bogu, nisem ujel, ker ne vem, kaj bi se sicer zgodilo!« Znal se je besno znesti tudi nad študenti in drugimi ljudmi, če kaj ni bilo narejeno v skladu z njegovimi pričakovanji. Znal pa je biti tudi umirjen in ljubezniv, toda ti lastnosti mu nista bili prirojeni, temveč se je do njiju dokopal s premagovanjem in zatajevanjem samega sebe.
Tudi sicer je bil človek protislovij, govoril in počel je diametralno nasprotne stvari. Ne nazadnje je bil tak tudi kot arhitekt, saj je naredil toliko povsem različnih projektov. Zelo različni sta na primer cerkvi Sv. Duha na Dunaju in cerkev sv. Frančiška v Šiški, različna sta Napoleonov in šentjakobski spomenik itd. Sam o sebi je govoril, da se nanj ni mogoče zanesti, dogajalo se je, da je nekaj obljubil in obljube ni izpolnil, da je bil z nekom v dobrih odnosih, potem pa ga je zatajil, z mnogimi, ki jih je sicer sam izbral, je prekinil stike. Starih znancev se je naveličal, nekateri so se od njega sami oddaljili po tem, ko jih je razočaral.
V družbi in v risalnici na fakulteti je veliko govoril, znal je dobro in zanimivo pripovedovati, rad je imel študente, ki so ga poslušali in poskušali delati tako, kot je on hotel. Počutil se je Slovenca in tudi Slovana. »Jaz sem se vedno zavedal, da sem Slovenec, in tega se nisem nikoli sramoval. In sem toliko Slovana, da ne bi nikdar priznal, da bi bili Slovani manjvredna rasa, temveč kvečjemu več, kajti imamo kvalitete, ki jih drugi nimajo: imamo veliko slovansko dušo in smo edini na svetu, ki smo bratje med seboj!«
Neskončna domišljija
Do naročnikov je bil spoštljiv, nanje je gledal kot na mecene. Naročnika je sicer poslušal, a je naredil po svoje. Če je naročnik zelo vztrajal pri svojih željah, se je lahko tako razjezil, da je opustil sodelovanje. Projekt je začel s skico, zelo lepo je risal, zanj je bila skica, risba izpoved duše, izraz misli. Po njegovem prepričanju mora arhitekt brezpogojno dobro risati. Plečnikova skica ni bila jasna samo vsebinsko, ampak je bila narisana v proporcih. S svojim čutom za proporce je že samo z očmi zadel geometrijsko razmerje.
Imel je neskončno domišljijo, njegove skice so bile umetnine, ljubil je umetnost, zanj je bila umetnina skrivnost, ki jo še najmanj prepozna umetnostni zgodovinar. »Saj ve in pozna vraga in pol, toda kaj mu pomaga vse znanje in izvedenost v teh stvareh, če pa ne ve, kaj je lepo,« je o umetnostnem zgodovinarju dejal Plečnik.
Zelo pa je cenil obrtno znanje, zlatarsko, pasarsko, kamnoseško ... Pravi arhitekt mora po njegovem prepričanju poznati material in ga pravilno uporabiti. Plečnik je še kako poznal materiale – zato včasih učinkujejo že sami po sebi – poznal jih je tako dobro, da je tudi obrtnike marsičesa naučil. Bil je tudi mojster detajla.
Bistven je učinek
Zelo pomemben, če ne celo najpomembnejši, se mu je pri likovni umetnosti in še posebej pri arhitekturi zdel učinek, češ, kaj naj bi bilo pri umetnosti bistveno drugega kot učinek na naše čute.
Ker je bil vedoželjen, je prebral številne filozofske, znanstvene in leposlovne knjige, kar se je odražalo tudi pri njegovem delu. Tudi zato je njegov opus tako raznovrsten in lep.
