Tiskane izdaje
Do zdaj smo mag. Julijano Bizjak Mlakar poznali iz debat o zdravstveni politiki, zavarovalništvu ali v Društvu za ohranitev in izboljšanje javnega zdravstva, zato je njena kandidatura za kulturno ministrico presenečenje.
Nanjo so se že odzvali v posameznih formalnih (Koks, DSP, Pen) in še bolj neformalnih kulturnih krogih in, kot sama pojasnjuje, se je srečala z mnogimi, pogovori pa so bili zelo vsebinski.
Poudarja, da je »ministrska funkcija bila in bo politična funkcija, zanjo pa so potrebna specifična strokovna znanja in delovne izkušnje s področja vodenja, sposobnosti komunikacije, povezovanja, dialoga, etičnih vrednot posameznika, sposobnosti razumevanja in definiranja problemov ter njihovega reševanja«.
Ob tem postavlja retorično vprašanje: Iz katerih krogov pa je izhajal minister, ki je dopustil ukinitev kulturnega ministrstva? »Česa takega sama ne bi dopustila, kot tudi nisem dopustila privatizacije RTV. Je morda moteče, da sem kot poslanka preprečila tajkunizacijo za kulturno področje pomembne medijske hiše?«
Tudi drugače je očitno, da v kulturi vidi veliko retoričnih vprašanj, odgovorov na naša vprašanja pa ne ponudi. Meni namreč, da bodo vsebina zaslišanja v parlamentarnem odboru, kjer bo imela na razpolago dovolj časa za razlago.
Mimogrede, spraševali smo jo, kaj zanjo pomeni prenova kulturnopolitičnega modela, ki je zapisan v koalicijski pogodbi, katere bodo prioritete njene kulturne politike, kako si bo izbrala sodelavce, kaj so po njenem odlike dobrega ministra za kulturo in nenazadnje, ali je njen prihod na Maistrovo 10 že dejstvo ali pa se v zadnjem hipu lahko še kaj spremeni.
Bizjak Mlakarjeva raje zastavlja retorična vprašanja, ki so se ji postavila ob »podrobnejšem ugotavljanju vzrokov« po njenem nezavidljivega stanja v kulturi.
»Sprašujem se, zakaj se v zadnjih desetih letih, ko je ta novi kulturni model že živel v praksi in ustvaril znane probleme, s katerimi se danes soočajo samozaposleni, založniki, pisatelji in pesniki, igralci, baletniki, filmarji in drugi ustvarjalci na področju kulture, ni doseglo potrebnih sprememb, ki bi pereče probleme odpravili?
Zakaj se ob tem, ko so se nekateri pripravljeni hudo angažirati tudi za ničeve cilje, nepomembne za reševanje bistvenih težav v kulturi, kulturo še vedno marginalizira in se ji ne postavi mesta, ki ji gre v družbi, tako zaradi njenega doprinosa na področju umetnosti, kot tudi na polju državotvornosti, domoljubja in narodne zavesti, in nenazadnje merljivega povsem konkretnega doprinosa kot uspešni gospodarski panogi?«
Kljub velikim besedam o pomenu kulture Bizjak Mlakarjeva ni zasledila ustreznih dejanj, s katerimi bi se preprečilo nadaljnje siromašenje področja kulture. Povsem pa se strinja s tistimi kulturniki, da gre z dejanji, kamor se danes vodi kulturo, za ogrožanje našega nacionalnega interesa.
»Tega žalostnega stanja, ki ga čuti dobršen del kulturne sfere, tudi v obliki socialnih in drugih stisk ustvarjalcev, ki jim ni omogočena dostojna podstat za ustvarjanje, zagotovo ni povzročila moja pripravljenost postaviti kulturi drugačno mesto v družbi,« še pove in zaključi s Cankarjevim citatom.
»Kar je bilo v tej družbi zares in vselej važno, je bila važnost sama, važnost kot taka. Kar koli je obsenčila, se je ogromno zavalilo pred oči in na duše, da je sapa ledenela pred odprtimi šobami …«
