Kaj bi lahko izgubili v kulturi, če izgubimo del proračuna

Ljubljana – »Proračunska« seja vlade bo predvidoma prihodnji četrtek, že skoraj dvajseturna seja konec julija, ko je vlada sprejela razrez proračunskih odhodkov za proračuna za leti 2016 in 2017, kulturi ni bila mila, javnost pa od takrat govori o katastrofalnem 11-odstotnem primanjkljaju.

Ministrica za kulturo mag. Julijana Bizjak Mlakar ves čas od nastopa mandata ponavlja isto: ker kultura zaradi po njenem mnenju neambiciozne kulturne politike prejšnje vlade ni zagotovila niti ene prednostne naložbe za pridobitev nepovratnih evropskih sredstev v novi finančni perspektivi, mora zdaj pri drugih ministrstvih prosjačiti za del sredstev za kulturne projekte. Pri tem, je ugotovila, je ekipa strokovnjakov z ministrstva za kulturo pri pogajanjih za evropska sredstva z nosilci prednostnih naložb doživljala podcenjujoč in odklonilen odnos. Kulturne projekte so drugi resorji po vrsti zavračali, na vsakem posameznem ministrstvu pa je morala ministrica s sodelavci cilje na področju kulture prilagajati njihovim potrebam.

Ministrica zatrjuje, da se na ministrstvu trudijo, da bi iz možnosti, ki so jim bila na razpolago, naredijo za kulturo čim več, ob prevzemu resorja je pospešila črpanje sredstev iz prejšnje finančne perspektive, kar je bilo na koncu obdobja pričakovano, zdaj se trudijo pridobiti del sredstev, katerih nosilci so druga ministrstva. Gre za projekte, našteva ministrica, iz e-arhiva, pospeševanje razvoja kulturnega in kreativnega sektorja, e-kulture, za jezikovno politiko, za dediščino ipd.

Kar 70 odstotkov za plače

Poznavalci področja pravijo, da je ministrstvu za kulturo tako uspelo pridobiti 25 milijonov evrov za tako imenovane mehke vsebine, kar je glede na okoliščine menda zelo dober rezultat, le premalo. Večina denarja za kulturo je namenjenega za plače, kar 70 odstotkov, ostanka pa je za programe in investicije zmeraj premalo.

Ali pa tudi ne: nekdanji minister za kulturo Uroš Grilc na očitke ministrice odgovarja, da resor tudi v prejšnji perspektivi ni bil sam nosilec zadev, so pa kljub temu počrpali 87 milijonov evrov iz kohezijskih skladov. Večina denarja, je mogoče slišati po kuloarjih, je šla v zidave in dediščino, drugo, manj kot deset milijonov evrov, za socialo iz sredstev evropskega socialnega sklada.

Zakaj se je zataknilo pri pridobivanju nepovratnih evropskih sredstev? Odgovor je prišel iz Bruslja: med prioritetami evropskega razvoja v novi finančni perspektivi do leta 2020 kulture ni, zato se zdi razumljivo, da prejšnji minister ni stavil na financiranje iz tega vira.

Kultura bo, tako kaže, kmalu ostala brez precejšnjega dela javnih sredstev, s katerimi je razpolagala doslej. Po napovedih bo kulturni proračun za leti 2016 in 2017 nižji za 17 in 19 milijonov, če gre res za takšne vsote, pa bomo videli 17. septembra, ko bo načrtovana proračunska seja vlade. Ob tem smo se vprašali, koliko na splošno stanejo kulturni projekti, in pobrskali po proračunih nekaj odmevnejših projektov v času.

Gledališče: Iliada in Jugoslavija, moja dežela

Najodmevnejši predstavi lanske gledališke sezone sta Iliada in Jugoslavija, moja dežela. Iliada je nastala kot koprodukcija SNG Drame Ljubljana, Mestnega gledališča ljubljanskega in Cankarjevega doma. Njen proračun je bil ocenjen na 225.515 evrov: 21 odstotkov od tega za sceno, kostume, rekvizite, najem inštrumentov; 53 odstotkov za bruto honorarje ustvarjalcev, izvajalcev in drugih sodelavcev (gre za tiste, ki niso redno zaposleni v Drami, MGL ali Cankarjevem domu) ter tantieme; 15 odstotkov za oglaševanje in promocijo, pet odstotkov za dokumentiranje in arhiviranje uprizoritve ter pet odstotkov za druge stroške. Koproducenti poudarjajo, da je v projektu sodelovalo 81 oseb, od tega 20 honorarnih sodelavcev. Ob upoštevanju posrednih stroškov dela vseh redno zaposlenih v treh institucijah je skupna vrednost produkcije in postprodukcije projekta po ocenah koproducentov od 550.000 do 600.000 evrov. Iliado so doslej ponovili 22-krat, ogledalo pa si jo je 23.516 gledalcev.

Proračun uprizoritve Jugoslavija, moja dežela je ocenjen na 98.140 evrov: 24 odstotkov denarja je šlo za sceno, kostume, rekvizite, najem inštrumentov; 59 odstotkov za bruto honorarje ustvarjalcev in izvajalcev ter tantieme; osem odstotkov za oglaševanje in promocijo, devet odstotkov za dokumentiranje in arhiviranje uprizoritve. Proračunski viri pri tem projektu pokrijejo 58.335 evrov oziroma 59 odstotkov stroškov, preostalih 41 odstotkov pa prodaja vstopnic. Predstavo so doslej odigrali 19-krat, gledalo pa si jo je 7224 gledalcev.

Film: Šiška Deluxe

Film, od katerega se letos veliko pričakuje, je Šiška Deluxe režiserja Jana Cvitkoviča. Je slovensko-češko-makedonska koprodukcija. Njegov proračun znaša 1.038.380 evrov, od tega je Slovenski filmski center prispeval 515.000 evrov, svoje storitve pa je prispeval tudi FS Viba film. Preostalo so lastna sredstva in sredstva, ki jih je producent pridobil od tujih koproducentov. Njegov proračun je med višjimi, ni pa nič izjemnega. Premiero bo film doživel prihodnji teden na Festivalu slovenskega filma.

Knjiga: dve Beletrinini izdaji

In koliko stane produkcija zahtevnejše leposlovne knjige? Odgovor smo poiskali pri založbi Beletrina. Povedali so, da znašajo povprečni stroški izdaje knjige, ki ima obseg 15 avtorskih pol, 14.000 evrov, od tega gre približno 60 odstotkov za avtorske honorarje, 20 odstotkov za pripravo za tisk in tisk ter 20 odstotkov za promocijo in režijske stroške. Subvencija JAK krije od 40 do 65 odstotkov stroškov, prihodki iz prodaje pa preostale stroške pokrijejo v približno petih letih.

In še dva konkretna primera. Stroški izdaje knjige Andrzeja Stasiuka z naslovom Dukla so znašali 8300 evrov. JAK je prispeval 4300 evrov, iz drugih virov je prišlo 2000 evrov, prihodki od prodaje pa znašajo 1200 evrov. Knjiga stane 23 evrov, doslej je bilo prodanih 90 izvodov.

Stroški izdaje knjige Cvetke Lipuš Kaj smo, ko smo so znašali 7000 evrov. JAK je pokril 3500 evrov, iz drugih virov je prišlo 1500 evrov, prihodki od prodaje pa znašajo 900 evrov. Knjiga stane 19 evrov, prodanih je bilo 84 izvodov.

Vizualna umetnost: razstava NSK

Razstava leta 2015 je bila NSK od Kapitala do kapitala v Moderni galeriji. Proračun projekta je znašal 219.395 evrov. Od tega je za razstavo šlo 93.280 evrov, za spremljajočo knjigo 68.773 evrov, za NSK-konferenco 18.586 evrov, za druge stroške pa 38.756 evrov. Državne subvencije so zapolnile 27 odstotkov proračuna oziroma so prinesle 59.400 evrov. Ker sta tako publikacija kot razstava del petletnega programa Rabe umetnosti – dediščina let 1848 in 1989, ki ga vodi konfederacija muzejev Internacionala, podpirajo pa poleg ministrstva za kulturo RS še program Kultura Evropske unije in Foundation for Arts Initiatives, je prišel denar tudi iz tega vira. Doslej si je razstavo ogledalo 15.000 ljudi.

Dediščina: obnova Plečnikove hiše

Varovanje dediščine je gotovo eno izmed finančno najdražjih področij slovenske kulture. Za primer smo vzelo prenovo Plečnikove hiše. Vrednost celotne investicije znaša 2.264.620 evrov. Sofinanciranje iz Evropskega sklada za regionalni razvoj in ministrstva za kulturo znaša 1.120.000 evrov, Mestna občina Ljubljana je prispevala 1.144.620 evrov. Največji delež investicije so znašala gradbena in konservatorska dela, priprava dokumentacije za prenovo ter postavitev nove stalne razstave.

Predvidevajo, da si bo v letu po prenovi prišlo hišo pogledat 6000 obiskovalcev na leto, potem pa po 10.000 obiskovalcev na leto.

Balet: Stabat Mater & Nevarna razmerja

Baletni večer Stabat Mater & Nevarna razmerja je koprodukcija Baleta SNG Maribor, Festivala Ljubljana in Dubrovniških poletnih iger. Celotni stroški prireditve znašajo 180.758 evrov, od tega je za avtorske honorarje ustvarjalcev in plesalcev šlo 136.205 evrov (v tem znesku niso zajeti stroški osebnih dohodkov redno zaposlenih v SNG Maribor), za tantieme 4783 evrov, za stroške scene, kostumov in rekvizitov 22.977 evrov, za stroške izvedbe predstave 8876 evrov, za tisk materialov in oglaševanje 3926 evrov, za prevozne storitve 1780 evrov, za drugo pa 2209 evrov. Predstava je bila v Mariboru odigrana osemkrat, kjer si jo je ogledalo 6312 gledalcev, na gostovanjih v Ljubljani, Portorožu in Dubrovniku sedemkrat, kjer si jih je ogledalo 4500 gledalcev. Skupaj je predstavo (ki je še na sporedu) videlo 10.812 gledalcev.

Festival: Borštnikovo srečanje IN FSF

Za letošnji festival Borštnikovo srečanje je ministrstvo za kulturo namenilo 180.000 evrov, Mestna občina Maribor pa 160.000 evrov. Ta sredstva pokrivajo vse stroške dela skupaj s plačo enega zaposlenega človeka, stroške celotnega domačega in mednarodnega programa, nagrade, nočnine, tiskarske storitve, materialne stroške, stroške promocije ... Proračun Festivala slovenskega filma se giblje okrog 125.000 evrov, k temu pa je treba prišteti še materialne prispevke sponzorjev, ki se od leta do leta spreminjajo, gre pa za približno 25.000 evrov.