Kaj je dobrega na umetniškem meniju?

Umetnost je stvar trga. Tako bi lahko strnili tezo Nine Jan in Urše Sekirnik v projektu À la Cart Performance, ki jo producira Aksioma skupaj z KUD Num in Kinom Šiška. V njem ponujata priložnost, si bi posameznik v spletni trgovini kupi predstavo po svojem okusu. Sinoči pa sta za gledalce v Kinu Šiška strnili najbolje, kar njun »à la cart« ponuja.

In kako posameznik naroči svoje umetniško delo? Spletna stran www.a-la-cart.com ustreza portalom, ki prek interneta za »ugodno ceno« ponujajo razne dobrine. Tukaj je dobrina performans oziroma predstava, razdeljena na posamezna poglavja, na primer: »Nekaj svežega« ali na del, kjer dobite odgovore na vprašanja oziroma na odlomek, »kjer dobiš darilo« ali »poglavje z modno revijo.« Ob vsakem delu se seznanimo s ceno, dobimo pa tudi podatek, ali je zaloga tega že pošla.

Umetniškemu ljubitelju tudi ni potrebno pregledati vseh poglavij, ki jih najdemo v obliki videa, ampak jih lahko filtrira po svojih preferencah, strnjenih v kategorije: »Divje in resno« ali pa »Nevarno in poetično« do šaljivega »Utrujeno«. Pri izbiri mu je seveda v pomoč cenik – najcenejša predstava bo stala denimo 400 evrov.

Seveda pa À la Cart Performance računa na že nekoliko kulturno osveščenega in izobraženega potrošnika. Gre namreč za konceptualno umetniško delo, ki v ponujenih materialih tematizira pogoje umetniške produkcije danes. V ironičnem pristopu k prodajanju lastne umetnosti težko spregledamo kritično politično ost, uperjeno proti – splošno rečeno – kapitalističnemu ustroju. Ena od tarč performansa je namreč sodobno potrošništvo, ki je ugrabilo vse sfere življenja, tudi samega duha, ki naj se ga ne bi dalo zvesti na nekaj tako banalnega, kot je tržna vrednost.

Umetnici Jan in Sekirnik s posnemanjem agresivnega trženja, prilagajanju muham in obsesijam potrošnika, značilnega za spletno nakupovanje, problematizirata problem blagovnega fetišizma, ko se nek produkt, naj gre še za tako banalno reč, predstavlja kot da je poln avre.

Ustroj potrošništva danes uspe prepričati nakupovalca, da lahko svobodno sodeluje pri nastajanju želenega produkta. Izdelki, ki upoštevajo vse partikualrne želje in aspiracije posameznika, se dobro prodajajo. Potrošniku dajo občutek, da je sam kreator svojega idealnega produkta. Prek kreiranja tega idealnega izdelka dajejo človeku občutek, da ima nadzor nad svojim življenjem.

Če umetnost zvedemo na pravilo sodobnega (spletnega) potrošništva, je tudi ta umeščena na raven banalnega objekta, ki mu sijaj in avro dajejo spretni trgovski triki, od omogočanja omenjenega kreatorskega momenta do ugodnih cen, popustov in obljube daril v zameno za nakup.

Drug problem, ki ga odpira predstava, je narava dela, ki stoji za poblagovljenjem vsega. In sicer v odlomkih, ki se prodajajo kot deli predstave, opozarjata na pasti in ugodnosti prekernega dela.

Metoda projekta À la Cart Performance je preverjena: s postopkom delovanja samega trga gre nad te iste mehanizme, da bi izluščili in pokazali absurde in nonsense, ki jih proizvajajo. Zelo natančen in duhovit projekt pa morda razkriva predvsem to, da sodobno potrošništvo z nenehnimi inovacijami, ponujanjem in novih možnosti nakupov in objektov-fetišev, z razvijanjem novih in novih metod zapeljevanja kupcev, tudi samo vsaj delno posnema in se sklicuje na kreativne strategije umetnikov.