Tiskane izdaje
Prenove kulturnega sektorja so se lotile tri vlade. Vsakič z novimi komisijami, predlogi, osnutki novega krovnega zakona ... A zgodilo se ni nič. Zato se sprašujemo, kaj bo storila četrta ministrska ekipa.
Koalicija si je za enega od desetih ukrepov na področju kulturne politike najprej zastavila nov kulturni model, ki ga je zapisala v koalicijski pogodbi. Kot cilj je navedla zagotovitev programske in finančne avtonomije javnih zavodov ter izboljšanje pogojev delovanja nevladnih organizacij (NVO) in samozaposlenih ustvarjalcev.
Zapisali so, da je »ob tem treba zagotoviti alternativne vire sistemskega financiranja, s stimulativnimi ukrepi na davčnem področju, spodbudami za vlaganje, javno-zasebnim partnerstvom in delnim lastnim financiranjem zavodov s storitvami na trgu.
Nujno je izboljšati delovanje mreže kulturnih zavodov (npr. tesnejše sodelovanje pri izvajanju programske dejavnosti in združevanje podpornih služb – kadrovska sestava naj se prevesi v prid strokovnim uslužbencem).«
Iz komisije v komisijo
Prenova kulturnega modela oziroma reforma javnega sektorja v kulturi ni novost. Že januarja 2010 je ministrica Majda Širca za pripravo izhodišč imenovala dve strokovni skupini, eno za posodobitev javnega sektorja v kulturi, drugo pa za dialog s predstavniki nevladnih organizacij.
V obeh so bili tudi zunanji člani. V prvo skupino za posodobitev javnega sektorja so bili imenovani Borut Smrekar, Mitja Rotovnik in Vesna Čopič, ki so se poimenovali SRČ. Skupino je vodila Sonja Kralj, direktorica direktorata za kulturni razvoj in mednarodne zadeve.
Gradivo, ki ga je skupina pripravila, je bilo marca 2012 predano novemu ministru Žigu Turku. Ta je mesec kasneje z državnim sekretarjem za kulturo Aleksandrom Zornom sprejel odločitev o nadaljevanju posodobitve javnih kulturnih zavodov ter ustanovil strokovno skupino, v kateri je bila poleg uradnikov Ministrstva za kulturo tudi skupina SRČ. Ta je pol leta kasneje, oktobra 2012, državnemu sekretarju poslala svoje predloge sprememb.
Januarja 2013 je ministrstvo pripravilo končni osnutek sprememb zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK) in ga poslalo v javno razpravo. Predloge skupine SRČ so na ministrstvu modificirali po lastni presoji, zato se je SRČ od osnutka javno distanciral.
Zatem je vajeti na ministrstvu prevzel Uroš Grilc in se lotil priprave novega ZUJIK z novo ekipo, ki ji je predsedoval Simon Kardum. Imeli so petdeset sej in pripravili osnutek zakona, ki ni več imenovan ZUJIK, temveč zakon o kulturi (ZK). Tega je ob primopredaji prejela sedanja ministrica za kulturo Julijana Bizjak Mlakar.
Dva predloga
Kaj je nastalo in kaj ima v rokah nova ekipa na ministrstvu, po desetih dneh čakanja na odgovore z Maistrove nismo izvedeli. Simon Kardum pojasnjuje, da sta bili njegovi skupini dodeljeni dve nalogi. Prva je bila lažja in osredotočena na pripravo predloga novele ZUJIK, ki jo je državni zbor sprejel decembra 2013.
Druga, kompleksnejša in zahtevnejša, tudi zaradi primerjalnih rešitev, ki so bile v delovnih gradivih že predmet javnih razprav (predlog novele ZUJIK še iz časa ministrice Širce; osnutek novele ZUJIK iz časa ministra Turka z različico, ki jo je prispevala skupina SRČ; javna razprava ob sprejemanju nacionalnega kulturnega programa), je bila priprava delovnega predloga novega krovnega kulturnega zakona, po novem zakona o kulturi.
»Skupina, v kateri so intenzivno sodelovali zunanji strokovnjaki in uradniki pristojnega ministrstva (v tej fazi še brez sodelovanja predstavnikov reprezentativnih sindikatov in uradnikov dveh drugih resorjev), je za obe nalogi potrebovala več kot petdeset sej in je predlog zakona predala ministru avgusta 2014.
V ožji sestavi je predlog komisije obdelala tudi ekipa takratnega ministra, ki se je strinjala z večino besedila predlaganih členov. Nastal je celovit dokument, ki zdaj čaka na resno politično, strokovno in javno presojo.«
Ministrstvo za kulturo ima zdaj v predalu gradivo skupine SRČ in osnutek zakona o kulturi skupine Simona Karduma. Ob tem nastajajo številni predlogi in pobude tudi v Asociaciji (društvo nevladnih organizacij in samostojnih ustvarjalcev na področju kulture in umetnosti) in Koksu (Koordinacijski odbor kulture Slovenije, ki je nastal na pobudo Društva slovenskih pisateljev januarja 2012 kot odziv na takratno ukinjanje samostojnega ministrstva za kulturo).
Zlasti Asociacija je bila med vsemi združenji najbolj aktivna in angažirana s predlogi in pripombami, ko se je lani pripravljalo nacionalni program za kulturo 2014–2017 (NPK), Koks, ki združuje 43 društev, organizacij in ustanov s področja kulture, pri pripravi NPK sicer ni aktivno sodeloval s predlogi in pripombami, sta jih pa poslala njegova angažirana člana, Tone Peršak in Igor Koršič, ki zdaj prihajata na vplivne položaje ministrstva za kulturo.
In ravno to je nasprotno zavzemanjem skupine SRČ. Ta namreč opozarja, da je treba »vzpostaviti mehanizme, ki bodo razločevali predstavniško (interesno) in ekspertno (strokovno) vlogo in tako nevtralizirali uveljavljanje cehovskih interesov nad strokovnimi«. Koks je ravno to: cehovsko združenje.
Rešitve in opredelitve
Skupina SRČ je pred dvema tednoma v javnost poslala poziv ministrici, naj se opredeli do izhodišč sprememb, ki so jih navedli v desetih točkah. Poziv so sklenili z besedami, da »nobena reforma področja kulture ne bo uspešna brez predhodne ali sočasne temeljite prevetritve organizacije, delovanja in odgovornosti ministrstva za kulturo«.
Na naše poizvedovanje o njenem mnenju je ministrica pojasnila, da so »točke poziva mestoma zelo splošne in zato nejasne in premalo konkretne, da bi se dalo v okviru zapisanega sklepati enolično na načine reševanja problemov, ki naj bi ga SRČ predlagal«.
Kardumova komisija je v reformi javnega sektorja predvidela tudi »večletno financiranje, nova razmerja med direktorjem in svetom zavoda, nove pristojnosti svetov, vključno s kadrovanjem vodilnih, nove oblike zaposlovanja znotraj in zunaj sistema javnih uslužbencev, uvedbo prezaposlitev, prekvalifikacij in pridobivanja poklicnih kvalifikacij, drugačen sistem merjenja kalkulativnih elementov za financiranje, javnost in preglednost delovanja javnih institucij idr.«.
Obljuba sodelovanja
Imamo torej dva osnutka in še nobenega soočanja mnenj. Ministrica je na zaslišanju na odboru za kulturo še pred svojim imenovanjem menila, da »doslej ni bilo zadovoljivih rešitev nekaterih problemov zaradi pomanjkanja zaupanja in dialoga med politiko in kulturno sfero ter posledično med ministrstvom za kulturo in ustvarjalci na področju kulture ter ostalimi deležniki v kulturi«.
Takrat se je obvezala, da je ena »od njenih najpomembnejših nalog vzpostavitev zaupanja, sodelovanja in trajnega dialoga med vsemi deležniki v kulturi«.
Kako bo to storila, ne vemo. Resda se sestaja z vodilnimi kadri v slovenskih kulturnih ustanovah, a na ministrstvo prihajajo ljudje, ki se s kulturo doslej niso ukvarjali (šef kabineta Danilo Markočič, ki je po izobrazbi mesar in oljkar, Darja Hrga, ki je vodila ljutomersko občinsko upravo, in še ministrica sama). Ministrstvo doslej tudi še ni bilo tako neodzivno na novinarska vprašanja.
SRČ meni, da je treba najprej opraviti temeljite pogovore o izhodiščih. »Organizirati je treba javno razpravo,« pravi Rotovnik, »in ločiti stroko ter cehovska združenja, ki vzdržujejo svoje interese. Naša želja je, da se začnemo o teh stvareh resno pogovarjati.«
Pobudo o resni in temeljiti razpravi glede priprave novega kulturno-političnega modela na ministrico naslavlja tudi Kardum. »V vsakem primeru so predlogi rešitev pripravljeni in prepričan sem, da bi dobra organizacija tematskih razprav o obeh nastalih predlogih v organizaciji ministrstva pospešila pripravo konsenzualnega končnega predloga. Skrajni čas je že, da se vsi deležniki na slovenski kulturni sceni poenotijo o bistvenih vprašanjih.«
