Tiskane izdaje
Že pred letom je kočevska strokovna javnost opozorila občino Kočevje, da naj med obnovo železniške proge ohranijo železniški podvoz na Trato. Zdaj, ko se je začela obnova, so ugotovili, da bodo kakovostno kamnito gradnjo, ki je odličen primer železniške arhitekture, uničili.
»Kadar grem v Kočevje, grem pogledat ta železniški podvoz, ker je čudovit predstavnik stare, kakovostne železniške stavbne dediščine,« je poudaril Mladen Bogić, ravnatelj Železniškega muzeja, ki je naredil tudi krajšo študijo o železniških mostovih v Sloveniji. Številnim je dal svojstven pečat izjemen arhitekt, inženir in matematik Karl Ghega.
Podvoz, ki je med prebivalci Kočevja znan kot Tunel, po velikosti seveda ni primerljiv denimo z Jelenskim viaduktom, ki meri 187 metrov. Vendar, je opozoril Mladen Bogić, »je prava mala kamnita dragotina, vredna ljubeče skrbi in varovanja«. Nastal je v času gradnje železniške proge, verjetno leta 1892, ko so Kočevje v enem letu (!) z železnico povezali z Grosupljem.
Takrat je bila železniška proga speljana mimo mesta, po nasipu nad njivami in travniki, vendar so v tem delu – tako je videti na razglednicah tistega časa – poskrbeli za prehod ljudi do njihovih njiv na drugi strani tirov. V resnici je bil odsek od kočevske železniške postaje do rudnika zelo pomemben, saj se je za gradnjo železnice zelo zavzemala Trboveljska premogokopna družba, ki je bila lastnica kočevskega rudnika rjavega premoga.
»Z železnico se je začel gospodarski razcvet Kočevja,« je povedala Vesna Jerbič Perko, direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje. Razmahnilo se je gospodarjenje s premogom in lesom. V najboljših letih je bilo po progi prepeljano 170.000 ton premoga ter 134.000 ton lesa. Hkrati je po progi potekal potniški promet, ki je bil ukinjen leta 1970. Več kot sto let stara proga, ki je imela številne tirne elemente še originalne, torej stare več kot sto let, je čakala na obnovo.
Opozorili so
Zato je bila toliko bolj presenečena, ko je pred kratkim izvedela, da se občina strinja z rešitvijo, da podrejo ta podvoz in tam postavijo novo konstrukcijo iz armiranega betona, na pročelje pa vgradijo kamnite elemente obstoječega podvoza. Z drugimi besedami: uničili ga bodo.
»Tunel je narejen zelo premišljeno in je primer pravega kamnoseškega mojstrstva,« je poudarila arhitektka, ki je prepričana, da bi morali podvoz ohraniti, saj je pomemben del naše tehniške dediščine. To je še posebej pomembno za Kočevje, je opozorila Vesna Jerbič Perko, kjer so številni presežki oziroma primeri kulturne dediščine že izginili: »Kočevje je bilo v drugi svetovni vojni drugo najbolj poškodovano mesto, takoj za Mariborom. Bilo je 22-krat bombardirano, zato je razumljivo, da je bilo za vedno izgubljeno veliko kulturne dediščine.«
Podobno je bilo s kočevskim podeželjem, ki se je zaradi izseljevanja oziroma izselitve kočevskih Nemcev ter vojne vihre temeljito spremenilo: od 177 naselij je bilo 112 požganih ali kako drugače uničenih.
Pustošenje se je nadaljevalo še po drugi svetovni vojni. Vse tja do leta 1956 so uničevali sakralne objekte in vse, kar je bilo nemško. Verjetno so tako izbrisali vse sledi za kočevskimi Nemci, skupnostjo, ki je živela na Kočevskem več kot šeststo let. Do leta 1956, ko so se v Dolgi vasi uprli rušenju cerkve, so minirali cerkve in uničili od 25 do 30 cerkva in kapel, ki so preživele vojno in imele ohranjeno opremo. Od 123 cerkva in kapel, kolikor jih je bilo na kočevskem jezikovnem območju med obema vojnama, je do danes ohranjenih le 28.
»Zato moramo na Kočevskem toliko bolj paziti, da dediščine, ki jo imamo, ne bi izgubljali še naprej,« je poudarila Vesna Jerbič Perko. Mateja Dekleva je dodala, da podvoz na Trato ni le kakovosten gradbeni dosežek, ampak je tudi del identitete tega območja. »Ko so pred več kot 120 leti zgradili železniško postajo v Kočevju, je tam nastala mreža pomembnih stavb, od Nebotičnika, ki je bil nekoč najvišja stavba v Kočevju, do urejene Kolodvorske ulice z drevoredom, ki je vodila do vile Sajovic,« je povedala Mateja Dekleva.
Lahkotno pozabljanje
V času, ko stroji na kočevski
