Tiskane izdaje
Pot do Pjongjanga se je začela z norveškim režiserjem, aktivistom in umetnikom Mortenom Traavikom, ki je doslej organiziral že več kulturnih izmenjav s Severno Korejo.
Znan je postal z videom petih severnokorejskih harmonikarjev, s katerimi je leta 2012 posnel predelavo pesmi Take On Me znane norveške pop skupine A-Ha iz osemdesetih. Na youtubu je posnetek doslej pritegnil že 2,4 milijona ogledov. Istega leta je harmonikarsko skupino pripeljal na norveški festival Barents Spektakel v mesto Kirkenes blizu ruske meje (po gostovanju se je odzvala tudi Severna Koreja in gostila prvi norveški festival).
Na festivalu Bartens je dodal na program še masovni performans v severnokorejskem slogu z norveškimi vojaškimi silami, ki ga je izvežbal nekaj let pred tem, ko je bil med njimi kot prvi in doslej edini rezidenčni umetnik. Gre za spektakel »umetnosti kot kolektivnega delovanja«. Istega leta je sledila instalacija in razstava Power Games, ki je potekala sočasno v Severni Koreji in ZDA. Njegov najbolj ambiciozni projekt doslej je vzpostavitev umetnostne akademije v Pjongjangu, ki naj bi jo vodil s Henrikom Plachtom, v Nemčiji izšolanim norveškim abstraktnim umetnikom z izkušnjami z mednarodne umetniške akademije v Palestini.
V Severno Korejo je prvič odšel leta 2008 zaradi avanturizma in radovednosti, kako je v najbolj zaprti državi sveta. »Res je zelo poseben prostor – velik družbeni eksperiment, ki je bil dovoljen iz različnih razlogov in je šel po svoji poti povsem nemoten z globalizacijo v zadnjih šestdesetih letih. Skozi leta in različna kulturna sodelovanja sem se naučil mnogo več o obeh Korejah, ljudeh, kulturi, zgodovini, mentaliteti, tako da sem se čedalje bolj zavedal, koliko je različnih vidikov tega konflikta.«
Postal je eden redkih zahodnjakov, ki redno organizira umetniške in kulturne izmenjave s Severno Korejo in je v zadnjih petih letih očitno pridobil zaupanje oblasti tudi za gostovanje skupine Laibach, ki jo spremlja od sredine osemdesetih.
Srečali so se ob snemanju videa za komad The Whistleblowers, ki je izšel lani na Laibachovi zadnji plošči Spectre. Video je kot režiser pokazal severnokorejskim oblastem ter jih informiral tudi o Laibachovi kontroverzni reputaciji, ki večinoma izvira iz osemdesetih, ko so na odru nosili uniforme. Zagotovil jim je, da vse to lahko takoj izpodbije.
»Laibach niso bend, ki bi izražal stališča, temveč preizprašujejo naše lastne sodobne naravnanosti,« pravi Traavik. Kmalu za tem so Laibach prejeli uradno povabilo severnokorejskega kulturnega komiteja. Dogovori za obisk so potekali skoraj leto dni, stroške potovanja in produkcije pa večinoma krije Arts Council Norway.
Morten Traavik deluje na različnih umetniških področjih. Izobraževal se je kot gledališki režiser v Rusiji in na Švedskem. Njegovi projekti so hibridi med umetnostjo, aktivizmom in družbenimi vprašanji. Zlasti odmevni sta bili lepotni tekmovanji med žrtvami protipehotnih min, kot sta bili Miss Landmine Angola (2008) in Miss Landmine Cambodia (2009). O njem je doslej nastalo pet televizijskih in filmskih dokumentarcev.
