Kje je naša kulturna elita? Ni je

Sprašujem se, kako je mogoče, da smo po osamosvojitvi zdrsnili na dno evropske lestvice. Kako smo se lahko v dobrih dvajsetih letih pri evropskih in ameriških bankah (pa sploh ne vemo, pri katerih) zadolžili za 30 milijard, kar je veliko več, kot je znašal dolg bivše Jugoslavije? Kako je lahko v razsulu družbeno gospodarstvo, ki ga nismo - tako kot so storili drugi vzhodni udi EU - pravočasno prestrukturirali ali privatizirali? Kako je mogoče, da nam nezadržno propada in komaj še diha javno zdravstvo? Kako da se ne počisti s klikami in lobiji v naših bankah skupaj z njihovimi udbomafijskimi ozadji? Kraja se kar nadaljuje, državljani pa koruptivne banke še naprej zalagamo z novimi in novimi kontingenti denarja, s katerim naj bi jih sanirali.

In kaj naj rečem o kulturi? Nič, ker je v duhovnem smislu relativizirana do te mere, da o meritorni kulturi ni več mogoče govoriti. Kje je danes kulturna elita, ki seveda ni ne ideološko ne materialno determinirana? Ni je, ker je v takem občestvu in razmerah ne more biti. Egalitarizem je vsepričujoč in uničujoč. Od kod Slovencem takšna privrženost prividu, ki ga utelešajo nekateri politiki z napenjanjem svojih votlih mišic in zagotavljanjem, da se bodo spravili nad sistemsko in vsakršno drugo korupcijo, razmere pa se ne spremenijo niti za las? Zakaj se nam kar naprej po dveh letih menjavajo vlade, ki degradirajo ali prenavljajo ukrepe prejšnje ali celo več prejšnjih. Vprašati se moramo, ali niso prav v tem ključni razlogi za to, da slovenska družba in gospodarstvo stagnirata ali celo nazadujeta v vseh pogledih.

Več pa v intervjuju z Nikom Grafenauerjem na pogledi.si