Klasično ukročene orglice na orkestrski način

Vodja ansambla nastavi ustno harmoniko ter nakaže intonacijo in zamahne z roko. To je znamenje za druge glasbenike, da se mu pridružijo. Skozi razgreto popoldansko soparo, skozi polje zavibrirajo uvodni takti Ravelovega Bolera v izvedbi osmih ustnih harmonik okteta Sorarmonica.


Štiri glasbenice in štirje glasbeniki se ob sredah zberejo v vasi Sora blizu Medvod pri vodji ansambla Vladimirju Hrovatu, upokojenemu violinistu, ki že več kot desetletje poučuje tudi ustno harmoniko. Spoznali so se prav na tečajih, ki jih za ta inštrument pripravlja profesor Hrovat. Do takrat je bila njihova edina skupna točka to, da so si, vsi že z nekim glasbenim predznanjem, vedno želeli, da bi znali igrati prav to, brez dvoma eno najpopularnejših glasbil na svetu.

Mednarodni uspehi

Zaradi pojmovne zmede okrog imena tega inštrumenta, ki ga pri nas najpogosteje imenujemo orglice, profesor Hrovat želi, da tudi v pogovoru uporabljamo izraz ustna harmonika. Terminu orglice namreč ustrezajo le originalne ljudske piščali, ki so bile, povezane skupaj, podobne piščalim cerkvenih orgel in od tod tudi njihovo ime, pravi Hrovat. Kakor koli že, naj si bo ustna harmonika ali orglice, vsekakor gre za glasbilo, ki ga izvajalec lahko nosi s seboj kar v žepu. Inštrumenti, na katere igrajo sorarmonicarji, so nekoliko preveliki pa tudi predragi (od 100 pa vse do 2500 evrov), da bi jih prenašali kar po žepih. S seboj nosijo tudi notne zapise skladb, ki jih preigravajo na nastopih in vajah. Njihov repertoar sestavlja večinoma prav klasična glasba od renesanse naprej, svoje poslušalce pa presenetijo tudi z zabavno, ljudsko in celo heavymetalsko glasbo.

Koledar njihovih nastopov je zato vsako leto nekoliko daljši, prav tako seznam mednarodnih uspehov. Pred dnevi so se sorarmonicarji vrnili z največjega severnoevropskega festivala ustnih harmonik v Pärnuju v Estoniji, ki so se ga bili udeležili že drugo leto zapored. Po lanskih dveh bronastih in eni srebrni medalji ter več uspešnih nastopih so tokrat svoje gostovanje nadgradili z bronasto, srebrno in zlato medaljo, ki jim je z osvojenimi 49 od možnih 50 točk prinesla še Grand Prix in denarno nagrado. Poleg tekmovalnih so imeli tudi nekaj koncertnih nastopov; zadnjega, dodatnega, v estonskem glavnem mestu Talinu. Žirijo in občinstvo so prepričali prav s svojo letošnjo uspešnico – Ravelovim Bolerom. Estonska srca so ganili tudi z izvedbami letošnje estonske evrovizijske pesmi v izvedbi tria, to je dveh ustnih harmonik in kitare.

Ko skupaj pihnejo v svoje načeloma nežne inštrumente, se uho, navajeno standardne zvočne podobe in načina igranja klasične glasbe, najprej zdrzne ob uvodnih akordih, ki posnemajo fanfare iz Paganinijevega violinskega kapriča. Nato osem usklajenih ustnih harmonik nenadoma ubrano napolni prefinjeno telo Paganinijeve skladbe. Vodja ansambla, tako za to kot tudi za druge skladbe, z repertoarja vedno napiše orkestralno priredbo. Tako »prevedene« skladbe zaživijo v zvokih glasbila, ki ga iz bluesa še najbolj poznamo po melanholičnem spremljanju kitare, v novih razsežnostih.

Vadba, vadba, vadba

»Mnogi se lotijo igranja različnih zvrsti na ustno harmoniko, a se težko znebijo tipično 'orgličarskega', ljudskega načina igranja. Klasike pa ni mogoče igrati na takšen način. Za vsako skladbo napravimo priredbe v orkestralnem načinu in vsakdo mora naštudirati svoj del in to je naša posebnost,« razloži Vlado, kot kličejo vodjo drugi, za veliko mizo, kjer se oktet zbere pred vajo. Glasbila, ki jih razložijo predse, so tudi po videzu precej drugačna in večja od popularnih, še posebno diatoničnih »orglic«: enojni in dvojni bas, kromatične ustne harmonike pa takšne s tastaturo kot pri kakšnem računalniškem casiu iz 80. let ter orglice s tipko, pri katerih lahko prosto izbiraš akorde v okviru ene oktave ...

Valentin Bogataj, ki je bil pred odhodom v pokoj ravnatelj glasbene šole, nato pa se je z vsem srcem posvetil »orglicam«, vzame v usta bas in pihne nekaj tonov, ki prvi hip zazvenijo skoraj kot pravi kontrabas. Čeprav je ustna harmonika edini inštrument, pri katerem proizvajamo zvoke, ko vanj izdihujemo pa tudi, ko vdihujemo, je nizko basiranje mogoče le tako, da vanje pihamo, pojasni Bogataj. Pri vseh drugih ustnih harmonikah, tudi ljudskih diatoničnih, se akordi tvorijo tako pri vdihu kot pri izdihu. Pihnemo v eno odprtino ali več, vsaka predstavlja svoj ton, ki s pritiskom na gumb pri najpogostejših kromatičnih orglicah dobi še višji polton. Enako je pri vdihu. Takšen način igranja zahteva dobro obvladovanje preponskega dihanja pa tudi drže jezika in celo brade.

Še največ fizioloških preglavic izvajalcu povzročajo suha usta. Takrat glasbilo ne drsi gladko čez ustnice in se zaustavlja. Rešitev za ta problem je le več vadbe; z več vadbe pride tudi več sline, je lakoničen vodja Sorarmonice. Simona Perme, ki je v glasbeni šoli včasih igrala klavir, zdaj že deset let sodeluje s Hrovatom, ima pri Ravelovem Boleru obraten problem. Ker mora odigrati nepretrgoma vseh osem minut skladbe na eni sami odprtini, nima niti sekunde časa, da bi pogoltnila slino. Vsak izmed osmerice, poleg omenjene trojice jo sestavljajo še Maja Nemanič, Polona Jeršin, Mira Vidic, Andrej Primc in Dinko Hrabrić, mora probleme tehnike igranja na ta, po ljudskem prepričanju, nezahteven inštrument, reševati po svoje.

Redna vadba je pač tudi pri amaterskih glasbenikih edino zagotovilo zadovoljstva, ki ga prinaša muziciranje. Osmerica skupaj vadi le enkrat na teden, vsak od njih pa mora doma vaditi tudi sam. Da bi bil v dobri formi, potrebuje najmanj tri ure vadbe na dan, pravi zase Vlado Hrovat, ki še vedno jemlje v roke tudi svojo violino in celo staro očetovo mandolino. Tudi oče je bil profesionalni glasbenik, trompetist in akordeonist (harmonikar) pa tudi Vladov ded, ki je bil cerkveni organist. Z glasbeno dediščino očeta in deda je bila vodji Sorarmonice tudi ljubezen do ustne harmonike nekako usojena, z izobrazbo pa jo je lahko nadgradil v koncertni orkestrski inštrument, ki tudi z oktetom lahko predstavlja resnejša glasbena dela.

Nič drugega ni pomembno

Najbolj razširjeno v svetu je bluesovsko igranje orglic. V ZDA imajo najmanj 100 festivalov takšnega izvajanja na leto. Priljubljenost inštrumenta se tudi v naših krajih zadnja leta zelo povečuje. To opažajo v družbi Melodija Glasbila Mengeš, ki na našem trgu prodaja orglice Hohner, Suzuki in Seidel. Vesna Razgoršek Burgar pravi, da so samo letos povečali prodajo že za približno 30 odstotkov glede na lansko leto in da takšen trend zaznavajo že več zaporednih let. Po njenem mnenju se priljubljenost ustne harmonike, še posebno diatonične, povečuje, ker narašča tudi popularnost po zvoku in značilnostih podobne diatonične harmonike in ker za igranje »orglic« ni nujno potrebno poznavanje not. K popularizaciji drobnega glasbila pripomorejo še festivali, kakršen je mokronoški Ah, te orglice, na katerih je vsako leto več nastopajočih. Naveč festivalih je s svojo ustno harmoniko nastopil tudi evropskih poslanec Lojze Peterle.

Vse bolj priljubljen je ta tihi, vedno nekoliko melahnolično, zadržano zveneči inštrument tudi drugod po svetu, še posebno na Kitajskem, od koder tudi izvira prednik tega glasbila, pravi Hrovat. V Evropi se je njegov razvoj začel, ko je ruski cesar podaril angleški kraljici sheng, glinen lonec s cevmi s kovinskimi jezički. Evropa je začela preučevati zvok teh jezičkov in sestavljati nove podobne inštrumente. Prvo ustna harmonika je nastala v začetku 19. stoletja, urar Matthias Hohner pa je sredi istega stoletja v Trossingenu ustanovil družbo Hohner, ki je še danes največja proizvajalka tega inštrumenta ter harmonik in akordeonov.

Svoje tovarne ima Hohner tudi na Kitajskem, kjer se igranje na ustno harmoniko bliskovito širi. Tamkajšnji festivali igranja na ustno harmoniko dosegajo milijonske avditorije. Celo v nemškem Trossingenu, v sami zibelki ustne harmonike, Sorarmonica je tam nastopila pred dvema letoma na Svetovnem festivalu ustne harmonike, so bili Kitajci ter drugi azijski narodi v izraziti večini, evropski izvajalci pa bolj ali manj eksotične izjeme. »Kitajci so se resno lotili dela in vadijo po osem ur na dan, imajo šole, na katerih poučujejo tudi ustno harmoniko in so pravi profesionalci, medtem ko pri nas v glasbenih šolah rednega pouka ustne harmonike še nimamo, čeprav je učbenik že napisan,« doda Hrovat medtem ko se člani ansambla razpostavljajo s svojimi notnimi stojali v polkrogu. Vsakdo gre na mesto svojega glasu v skladbi. Sredi žitnih polj nenadoma oživi iluzija andskih piščali, v zvoku orglic zazveni Kondorjev let ljudsko in kar malce žalostno. Na vrhu naslednje strani v odprtih notnih zvezkih piše Metallica: Nothing Else Matters (Nič drugega ni pomembno). Člani ansambla uigrano zamenjajo svoja mesta in nato počasni in otožni zvoki dobro znane metalske balade v priredbi za orkester orglic napolnijo ves prostor.