Kolektivno telo išče nove smeri gibanja

Desetdnevni mednarodni festival sodobnega plesa se letos osredotoča na odnose, dinamiko odnosov in rezultate, ki jih prinašajo. Festival si že od vsega začetka prizadeva za vzpostavitev povezane skupnosti. Poudarja sodelovanje, souporabo, soustvarjanje, sobivanje in solidarnost.

CoFestival, ki že s svojim imenom nakazuje na kolektivnost, kolaboracijo, koprodukcijo različnih deležnikov, je nastal kot kolektivno telo iz iniciative regijske mreže Nomad Dance Academy, ki je od leta 2008 do 2010 svoje zaključne produkcije izvajala v Ljubljani. S podporo ministrstva za kulturo so ustanovili festival Pleskavica, iz tega se je s povezovanjem še z nekaterimi plesnimi manifestacijami po vzoru coworkinga v Kinu Šiška leta 2012 razvil CoFestival – »edini resni mednarodni sodobnoplesni festival pri nas«.

Šest članov umetniškega odbora deluje po principu »pogajalskega kuriranja«, kar pomeni, da so vse njihove odločitve sprejete na podlagi konsenza. Gre za čisto demokracijo, kot odgovor na aktualno politično situacijo, ki ni zmožna tvoriti enotnega skupinskega političnega telesa. Rok Vevar, eden od ustanoviteljev CoFestivala, meni, da je politika odločanja povezana s telesnimi stanji oziroma z okoliščinami ter pogoji, ki naša telesa imunizirajo, delajo otrpla in neodzivna na zunanje dejavnike.

Vloga koreografov in sodobnega plesa je, da te paradigme preizprašujejo in kritično motrijo. Sodobni ples je namreč ena od vej umetnosti, ki svoj obstoj in smisel deklarativno utemeljuje v teoretski in filozofski misli. Včasih gre tako globoko, da teoretikov sodobnega plesa ni prav lahko razumeti. »V zadnjih dvajsetih letih gre res za obsesivno ukvarjanje koreografskega polja s teorijo in filozofijo,« se strinja Vevar. A sodobni ples se je v zgodovini na prehodu iz 19. v 20. stoletje vzpostavil kot stališče. Konkretno kot upor proti institucionaliziranemu plesu – baletu, kot protiutež uniformirani, disciplinirani plesni frazeologiji. »Da se je ta upor, osvoboditev od discipliniranega telesa, formiral, je bila potrebna misel,« pravi Vevar.

Eksorcizem neproduktivnih teles

Če se je sodobni ples uveljavil kot upor, alternativa institucionaliziranemu plesu, nas je zanimalo, v kakšnem odnosu je z institucijo danes. Ta praksa nima državljanstva, odgovarja Vevar. »Je prisotna, a ni vključena in ni reprezentirana skozi obstoječe strukture. Doživljanje sodobnega plesa danes je povezano s tem, v kakšnih stanjih so naša telesa.« Kar nas napoti nazaj na prejšnjo misel. Da sploh zmoremo pritiske sodobnega življenja, so naša telesa zaščitena, neprepustna, zaprta. Hudiča nato iz njih izganjamo v velnesu, na jogi in pilatesu.

Kot mu je v naravi, sodobni ples nagovarja tudi tovrstne dileme, vezane na socio-kulturno-politične determinante, ki vplivajo na človeka – konkretno na njegovo telo. Teme plesnih koreografij so tako na primer ostarelo telo, onemogočeno telo, prekarno, uničeno, izrabljeno, disfunkcionalno, izčrpano telo, telo po izkušnji materinstva ... »Taka telesa so politično problematična, ker se ne vpisujejo v produktivno paradigmo, ki jo uveljavljata politika in ekonomija. To so neproduktivna telesa, ki so v senci, na margini. Hkrati pa vseeno resnična in živa,« pravi Rok Vevar. V tem pogledu je bila na letošnjem CoFestivalu močno izpovedna solo predstava avstrijskega umetnika Michaela Turinskega, ki je na invalidskem vozičku kontekstualiziral svojo izkušnjo hendikepa in v hiphoperski maniri prepeval You want to make my body work.

Hiperprodukcija škodi ustvarjalnosti

Koreografi in plesalci na letošnjem CoFestivalu v luči najmračnejšega leta za sodobni ples pri nas, ki je rezultat podhranjenosti proračuna za uprizoritvene umetnosti, premišljujejo tudi o konceptu dela. Kratenju pravice do dela, hiperprodukciji, o tem, zakaj nekaj delamo in kaj smo, ko delamo. »Realnost plesne scene je taka, da za dva tisoč evrov, ki jih ministrstvo odobri na razpisu, tri mesece trdo dela pet ljudi. Paradoks je v tem, da se ob zmanjševanju sredstev povečuje produktivnost, število dogodkov, predstav, kar vodi v preobremenjenost v ustvarjanju, v copypaste projekte, reproduciranje samega sebe in ponavljanje. Da bi družbi dal nekaj novega in k njenemu razvoju tvorno prispeval, je potreben globlji in daljši premislek. Ob tem je pomemben tudi čas, ko nič ne delaš, saj takrat vznikajo ideje,« razmišlja ena od vodij CoFestivala Jasmina Založnik.

Hiperprodukcija torej škodi ustvarjalnosti, a bog ve, da neoliberalnih struktur to niti najmanj ne zanima, saj ni v skladu s premišljeno taktiko izčrpavanja, izkoriščanja in frustriranja. »Rešitev je v kolektivnem telesu, ki se giba v novo smer,« sta prepričana sogovornika. Potrebujemo torej novo družbeno koreografijo. Morda je čas, da nehamo čakati na aktivističnega literata, ki bo spremenil družbo, ampak koreografiranje kolektivne bodočnosti prepustimo kar plesalcem.