Tiskane izdaje
Nelagodje ob sodobnosti, Bomo filmska Liliputanija?, Nekaj pomislekov in tesnoba, Brez celovite vizije kulturne politike, Čitalniški pristop, Kje pa so sredstva?, Trubar in internet, Žal kulturnoprogramska solata, Nacionalni? Ne, hvala! ... to je le nekaj naslovov iz serije člankov, ki so novembra in decembra leta 2000 izšli na kulturni strani Dela.
Napisali so jih kulturni akterji in sopotniki, celo politiki različnih generacij. Serija je imela preprost zbirni naslov Prispevki za nacionalni kulturni program. Razlog zanjo je bil osnutek nacionalnega kulturnega programa. Izdelan bi moral biti že leta 1995. A njegov prvi osnutek, ki je sprožil obsežno polemiko, o tem priča tudi več kot deset centimetrov debel dosje Delove dokumentacije, smo dobili šele oktobra 2000, ko ga je predložil v zakonodajni postopek takratni zgolj trimesečni minister za kulturo Rudi Šeligo.
Program je osnutek tudi ostal. Čez tri leta je v mandatu ministrice Andreje Rihter v parlament romal drugi, z imenom resolucija o nacionalnem programu za kulturo 2004–2007, in leta 2004 smo tako končno dobili prvi strateški dokument na področju kulture.
Na tem mestu si je morda vredno pogledati še naslove neke druge serije člankov, prav tako objavljene v Delu. Izhajala je od letošnjega januarja do maja pod naslovom Prispevki za novi kulturni model. Tule je le njihova peščica: Sprememb si v resnici ne želi nihče, Je balerina primerljiva s policistko?, Javni interes in logika trga, Namesto dobrih butikov, pogrošni supermarketi, Produciramo preveč, na hitro in površno, Sistem je narejen tako, da ne deluje, Kdor ima škarje, naj ima še platno ...
Ti naslovi morda veliko bolj natančno od tistih iz leta 2000, ko so začela sredstva za kulturo rasti in je bil čas primeren za udobna načelna vprašanja, kažejo glavne probleme, s katerimi se danes srečuje slovenska kultura. Eden od vzrokov zanje je tudi obstoječ krovni zakon na področju kulture.
Ta lex specialis, torej zakon o uresničevanju javnega interesa za kulturo, smo dobili leta 2002. Do danes je bil predmet osmih parcialnih sprememb. Naporov za njegovo celovito prenovo je bilo v zadnjih letih precej. Odprte so bile široke javne razprave in ustanovljene sila pluralne strokovne skupine, napisane številne analize in evalvacije, razpravo smo podprli tudi mediji, premaknilo pa se ni nič.
Novega kulturnega modela seveda ne potrebujemo zato, da bi kulturo prepustili trgu ali ji še zmanjšali sredstva. Potrebujemo ga zato, ker je aktualnega povozil čas, saj v spremenjenih razmerah ne odgovarja več ustrezno na vprašanja, ki so temeljna vprašanja vsakršne kulturne politike.
Shematično bi jih lahko nanizali kot vprašanja o stopnji avtonomnosti in odgovornosti vodstev in svetov javnih zavodov, pa tudi o vrednotenju njihovega dela, o številu in obsegu teh zavodov, potem o statusu zaposlenih in samozaposlenih v kulturi, o razmerju med javnim sektorjem, neodvisno produkcijo, samozaposlenimi in zasebnim sektorjem v kulturi, o razmerju med državo in občino kot nosilkama javnega interesa in ustanoviteljicama javnih zavodov, o razmerju med politiko, stroko in civilno družbo, in, kar pravzaprav sodi na prvo mesto, o vprašanju kriterijev določitve javnega interesa, za uresničevanje katerega mora država oblikovati in financirati ustrezno okolje.
Aktualni okvir slovenske kulture je brez dvoma okvir relativno estetsko pestre in zelo obsežne produkcije, majhnega, ekonomsko in jezikovno omejenega trga, čedalje slabšega položaja ustvarjalcev in producentov kulture, naj gre za javni, nevladni ali zasebni sektor (kar je tudi posledica hiperinflacije kulturnih dobrin, o čemer le malokdo rad sliši), pa tudi okvir, ki je čedalje manj naklonjen vstopu mlajših generacij, s tem pa tudi novi kreativnosti.
Delni popravki krovnega zakona tako celovitih problemov ne morejo rešiti, ampak lahko samo še naprej izčrpavajo strokovno in zainteresirano javnost ter predvsem ohranjajo status quo. Ob več kot desetletnih razpravah, kaj in kako, se zdi, kot da večini, pa naj gre za snovalce kulturne politike ali za njene akterje, ta status quo korenitih sprememb pravzaprav ustreza.
Danes se – in to so pokazali tudi nekateri prispevki, objavljeni v Delu –, namreč pogovarjamo le še o denarju za kulturo in vse manj o njenem razvoju, njeni estetski, produkcijski in kreativni ravni, odgovornosti do javnega denarja in, zakaj seveda ne, o potrošnikih kulture in njihovih potrebah.
