Prispevki za novi kulturni model (6): Kot morski pes ...

Eden ključnih problemov, kot ga vidi Andrej Blatnik, je, da se morajo v našem sistemu kulturne vsebine prilagajati organizacijskim oblikam, namesto da bi bilo obratno. Poleg tega je slovenska kulturna politika premalo suverena pri odločitvah, te pa velikokrat temeljijo na nepoznavanju stanja.

Andrej Blatnik je doktor komunikologije, izredni profesor in predstojnik katedre za knjigarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Je avtor osmih leposlovnih in štirih strokovnih knjig, med njimi so nekatere prevedene v skupno enajst jezikov. Njegove zgodbe so uvrščene v več antologij svetovne kratke zgodbe, za knjigo Zakon želje pa je leta 2002 prejel nagrado Prešernovega sklada. Je predsednik žirije mednarodnega literarnega festivala Vilenica ter član nove sestave nacionalnega sveta za kulturo. Težave, ki po njegovem mnenju čakajo prihodnji slovenski kulturni model, je strnil v nekaj problemskih vozlov.

»Ne dotikaj se mojih krogov«

Raznoliki pogledi na prihodnjo kulturno politiko imajo le nekaj skupnega: vsi si želijo sprememb, a nihče si ne želi, da bi poslabšale njegov položaj. Trenuten status večinske vpetosti (zlasti profesionalne) kulture v javni sektor ji prinaša skromno finančno varnost in hkrati letargijo pa tudi prevlado forme nad vsebino. Kulturne vsebine se prilagajajo organizacijskim oblikam in ne obratno (kar seveda ni le kulturni in slovenski problem; stabilnost imobilizira). Več razvoja bi omogočala metoda koncentričnih krogov, po kateri bi bile v središču ustanove nacionalnega pomena, nekakšni nadgrajeni današnji javni zavodi s stabilnim financiranjem in stalnim dotokom najboljših ustvarjalcev. Seveda njihovo število ne more biti veliko: ena ali dve ustanovi za vsako ­kulturno področje.

Sledijo ustanove z večletnim (pet, deset let) financiranjem, ki jim omogoča realizacijo dolgoročnejše vizije. Tak status si pridobijo z domačo in mednarodno uveljavitvijo, a ni treba, da v njem ostanejo za vselej (koliko javnih zavodov v Sloveniji sploh preneha delovati?): taka sta nekdanji Betontanc ali današnji zbor Carmina Slovenica.

Na zunanjem robu so projekti, ki zapolnjujejo nišne potrebe ali se še uveljavljajo. Ti se financirajo sproti in po doseženem lahko preidejo v naslednjo fazo. Žal je tipična oblika tega kroga, samozaposlenost v kulturi, danes le oblika socialne miloščine, pretočnosti pa ne onemogoča le naravna rigidnost sistema, ampak tudi konceptualne družbene blokade, kakršna je zakon za uravnoteževanje javnih financ.

Pospeševanje z zategnjeno zavoro

Odprtost trga delovne sile načeloma zveni zelo demokratično in možnosti ponujajoče – žal pa je v realnosti vse preveč potrditev, da včasih ni pomemben najboljši, ampak najcenejši dobavitelj, ali pa se vmešajo še bolj subjektivni dejavniki. Pretočnost ima dobre in slabe plati – slovenska kultura je ustvarila kakovost (če jo merimo recimo z uveljavitvijo v tujini) predvsem na področjih z močno institucionalno podporo (zlasti gledališče), na drugih je to bolj odvisno od posameznikov. (In posameznike dobra kulturna politika lahko stimulira, slaba pa jih težko ustavi – v skrajnih primerih se pač odselijo. Z ustanovami je drugače.)

Čeprav je odločilen financer, kulturna politika ne premore zadostne suverenosti pri odločitvah – pri podpori je vse več simuliranja objektivnosti z raznimi sistematizacijami in točkovanji. Na eni strani kot-da-objektivnost, na drugi pa vehemenca – po desetletjih dela za center za sodobni ples ga vlada izniči z eno samo potezo, številni akterji na plesni sceni pa proizvajajo vedno več predstav, ki doživijo eno ali dve ponovitvi in izginejo. Javni agenciji za knjigo in film kot načina objektivizacije kulturne politike država praktično ukinja od trenutka, ko ju je ustanovila, in to ne da bi resno ovrednotila dobre in slabe plati take organiziranosti v primerjavi z drugimi možnostmi.

Ker poti ne poznamo, bomo vozili na slepo

Slovensko kulturno politiko zaznamuje odsotnost zbiranja podatkov (z izjemo finančnih), ko pa jih kaj le pridobimo, ne vemo prav dobro, kaj bi z njimi, pri čemer zlasti pomaga, da jih vsi, katerih status bi se zaradi pridobljenih podatkov lahko poslabšal, razglašajo za ­nerelevantne. Tako kulturno politiko kot kulturno prakso zato še čaka soočanje z vsebinsko definicijo javnega interesa. Z njim imamo zadnje čase težave. (Največ BDP smo dali za kulturo pred osamosvojitvijo, ko se je običajni delež več kot podvojil – leta 2013 je bil delež najnižji od leta 1988.)

Populističen kulturni relativizem, da je vsa ustvarjalnost enako dobra oziroma da je boljše tisto, kar je všeč več ljudem, zveni zelo demokratično. A če se slehernik odloča, kaj je na tem področju njegov »javni« interes, smo na istem, kot da bi imel pravico prositi osebnega zdravnika za heroin namesto aspirina, saj imata oba stranske učinke, sploh pa slehernik prispeva v davčno blagajno. Pri kulturi se kaže problem formalne demokracije: posameznik, oropan vplivanja na številne razsežnosti lastnega življenja, ob tistih, ki mu preostanejo, išče tolažbo v zatrjevanju, da je njegova nevednost vredna prav toliko kot znanje nekoga drugega.

Plan petnajste petletke: kulturi naj vlada trg

Čeprav marsikdo (od nacionalnega programa za kulturo dalje) pričakuje, da bo kulturo rešila nevidna roka trga, podatki (npr. razi­skava Knjiga in bralci 5 ter analize Asociacije) kažejo, da število odjemalcev kulturnih vsebin pada. Zlasti plačljivih. Ta pojav občasno doživi zgražanje, ne pa analize. Nekaj hipotez za preverjanje: srednji razred, ki si je kulturo lahko privoščil, izginja. V boju za preživetje kulturni proizvajalci nimajo moči za promocijo svojih izdelkov. Strokovno kulturno ponudbo zamenjujejo poljubne uporabniško ustvarjene vsebine.

Brezplačni dostop do kulture temu ustrezno narašča, vendar je pri tem opaziti različen pristop do temelja sodobnih kulturnih politik: razvoja občinstva. Tako lahko v Sloveniji brezplačno (če smo le člani splošne knjižnice) beremo Petdeset odtenkov sive, čeprav gre za izrazito tržni in tržno uspešen izdelek, nimamo pa (če nismo člani visokošolske knjižnice) brezplačnega dostopa do zadnje verzije Slovarja slovenskega knjižnega jezika, čeprav so vanjo vložena znatna javna sredstva – in potem se čudimo, da v funkcionalni pismenosti hudo zaostajamo za evropskim ­povprečjem.

»Kultura je tisto, kar je financirano kot kultura«

Razkorak med stroko in politiko, ki so ga pokazali že odgovori nekdanjih ministrov (Grilc bi vpliv ministra zmanjšal, Turk bi ga povečal), ni samo problem kulture. Živimo v času boja proti avtonomiji posameznih družbenih polj in kultura je imela skozi stoletja med Slovenci tako veliko težo, da še danes marsikoga frustrira.

Sintagma slovenska kultura pomeni nekaj drugega v Ljubljani, Kopru, Benečiji, med argentinskimi ali kanadskimi Slovenci. Nekaj drugega v mladinskem klubu in v upokojenskem pevskem zboru. Dobro je, da je tako. Možnost izbire si želimo tako pri hrani kot politiki, s kulturo ne more biti drugače. A vsem razumevanjem kulture je skupno, da se morajo razvijati s sprejemanjem in izbiranjem. To je tudi naloga slovenskega kulturnega modela nasploh. Če parafraziramo Woodyja Allena: razmerje (in kulturna politika) je kot morski pes; mora se premikati, sicer umre.