Tiskane izdaje
»Ne jemljite denarja kulturi, v krizi kulturo še posebej potrebujemo!« Takole je poskušala biti glasna evropska komisarka za kulturo Androulla Vassiliou tik pred tem, ko so evropski veljaki sprejemali novo finančno perspektivo do leta 2020.
Evropski proračun so prvič hoteli znižati, a denarja za tako imenovano kreativno Evropo naj bi se našlo več. Kulturi in kreativnim sektorjem so po rezih, ki so jih predlagale vlade držav članic, namesto 1,8 milijarde za sedem let namenili sicer manj, 1,53 milijarde, kar je bilo še zmeraj okrog 200 milijonov več kot v prejšnji finančni perspektivi.
Na prvi pogled vse v redu, a med prioritete evropskega razvoja kulture tokrat niso uvrstili, prednost so dobila druga področja. Za evropsko združbo držav to ni čudno, kulturo so v svoje gore papirjev uvrstili relativno pozno, pravno podlago za kulturno področje je mogoče uzreti šele v maastrichtski pogodbi iz leta 1992, ta člen so nato prepisali za reformno lizbonsko pogodbo leta 2007.
Opazka pokojnega slovenskega predsednika Janeza Drnovška, češ da evropske krave oziroma njihovi rejci dobivajo »več subvencij, kot ima polovica ljudi na svetu na voljo za preživetje«, v tem kontekstu še vedno velja, vsaj če si pogledamo sedanja bruseljska stališča do kulture: govorijo o digitalizaciji, globalizaciji, fragmentiranih trgih, predvsem pa novi koncept kulturo meri s tržnimi mehanizmi in govori o kompetitivnosti in komercialni teži kulture, ki naj bi se prelivala na primer v turizem in kulturno dediščino ohranjala najprej za ta namen.
In v takem kontekstu mora tudi slovenska ministrica za kulturo prijavljati projekte na drugih ministrstvih, njen resor ni tisti, ki bi denarce dobil neposredno. Tudi če se s tako zastavljenimi in sprejetimi evropskimi prioritetami ni mogoče strinjati, kulturi sicer še zmeraj ostaja veliko možnosti, da pride do denarja, le znajti se mora na pravi način. Kreativna Evropa mora biti kreativna tudi pri pridobivanju sredstev.
Kako smo to počeli doslej? Ministrstvo za kulturo je bilo v prejšnji perspektivi na primer upravičeno do sredstev iz dveh strukturnih skladov in »šli« smo se »povezovanje naravnih in kulturnih potencialov«. Če odmislimo Muzej sodobne umetnosti, ki ga je bilo treba postaviti, smo obnovili Moderno galerijo (to je bila finančno ena od najtežjih finančnih operacij ministrstva v prejšnji perspektivi iz tega vira) pa tudi vilo Vipolže, kulturni spomenik državnega pomena, ki ima turistično, kulturno in družabno vsebino.
Načelno takim odločitvam ni mogoče ugovarjati, gotovo so smiselne, a na strateški ravni se vsiljuje množica vprašanj, ki nimajo pravih odgovorov. Zakaj in za koga je dobro, da se je z obnovo in revitalizacijo dvajsetih objektov kulturne dediščine povečalo število obiskovalcev in da premoremo toliko in toliko novih ter obnovljenih športno-rekreativnih površin? Kaj to govori o naših prioritetah, kaj ima kulturna javnost od tega? O kakšnih in katerih vrednotah govorimo?
