Kritično o umetnostni kritiki

Boris Buden, hrvaški filozof in kulturni teoretik, je svoje predavanje v Trubarjevi hiši literature posvetil vprašanju, kaj je narobe z umetnostno kritiko. Po njegovem je stanje umetniške in kritiške produkcije danes posledica ključnega političnega obrata.

Buden umetniško produkcijo in tudi umetnostno kritiko danes razume v konkretnem zgodovinskem političnem kontekstu – s katerim se na več ravneh ukvarja tudi v svoji knjigi. Če zelo posplošimo, je s padcem berlinskega zidu prišlo do zanimivega premika, ki se je sicer s konservativnimi vladami v Veliki Britaniji in ZDA nakazoval že prej, namreč do razpada družbe in konca zgodovinske zavesti.

H kulturi spomina

Buden spomni na izjavo Margaret Thatcher, da družba ne obstaja, obstajajo le posamezniki in družine. Ta izjava je simptom dejanskega političnega obrata, ko so se ključna družbena vprašanja (na primer družbena pravičnost, razredni boj) premestila ali utopila v t. i. politiki kulturni identitet. Ključne probleme je nadomestila preokupacija s kulturnimi razlikami, razlikami identitet: od religijskih, nacionalnih do manjšinskih in spolnih.

Buden je prepričan, da je za ta proces značilen prehod od zgodovine k spominu ali h kulturi spomina. Zgodovina namreč zadeva politične boje, prehajanje od ene dobe v novo dobo, spomin pa to zgodovino obravnava le še kot kulturno specifiko. Pretekle dogodke, zgodovino bojev doživljamo kot tujo državo s svojimi kulturnimi karakteristikami. V knjigi kot primer navede nostalgijo po komunizmu na Vzhodu – prav v tem je znak, da ta sistem ali politična ideja začne delovati kot eksotika tuje kulture, medtem ko je njegov emancipatorni politični potencial pozabljen. Za naše obdobje je tako značilna večna sedanjost, kjer ni več mogoče misliti reza s preteklostjo in prehod v nekaj novega, je prepričan filozof.

Umetnost spomina

Simptom te konstalcije, ko spomin zavzame polje zgodovine, Buden najde prav v umetnosti in tudi umetnostni kritiki. Pri umetnosti ne gre več za estetiko, ne gre več za politiko (kot je šlo na primer v zgodovinskih avantgardah), ampak za kulturno produkcijo. Buden jo poimenuje umetnost spomina, ki se nostalgično vrača k artefaktom preteklosti, rekonstruira stare predstave, performanse, sloge. Za to umetnost je značilna osveščenost, samozavedanje in družbeno politična senzibilnost. Od nje ljudje tudi pričakujejo politične spremembe, torej neko emancipatorno politično gesto, a te moči umetnost in institucije umetnosti danes nimajo.

Podobno transformacijo je doživela tudi umetnostna kritika. V razsvetljenstvu je bila namreč povezana s krizo, ki jo Buden razloži kot znak revolucionarnega napredka oziroma kot prehod od starega k novemu. Kritika je tedaj s krizo delila zgodovinske trenutke, bila je vključena v prehajanje gibanj, na primer od romantike k realizmu itd. Še več, kritika je pripomogla k odmrtju starega in k vzpostavitvi novega (»izma«). Takrat sta bili kritika in kriza par in sta soustvarjala družbene spremembe.

Danes krize v kritiki več ni, je prepričan Buden. Tako sploh ne moremo več govoriti o kritiki, ampak prej o kulturni teoriji. Današnji kritikalizem (criticality), kot to še poimenuje Buden, se pri soočenju z umetniško produkcijo izogiba odločilnim sodbam, je zadržan in skromen, ne pričakuje nič spektakularnega, je razumevajoč in občutljiv za t. i. kulturne krivice in za ogrožene identitete, denimo, spolne, rasne, postkolonialne. Takšna kritika razvije zavest o kulturnih razlikah in zgodovinskih krivicah. V njej ni več zgodovinske dimenzije, zanjo ni razlike med preteklostjo in prihodnostjo, obstaja le večna sedanjost kulturne raznolikosti. Ali še, za kritiko ni zgodovine, ampak obstaja le preteklost, njena naloga pa postane kuriranje artefaktov preteklosti. Umetnostni kritik v svojem ukvarjanju s preteklostjo postaja vse bolj podoben kuratorju. Način delovanja kritike z razmeščanjem starih artefaktov ima kuratorski značaj.

Politični kurator

A pri kritiki sodobne kritike se Buden ne ustavi. Svojo tezo še izpelje in pokaže, da je sama politika danes prevzela kuratorsko nalogo. Ko je na predsedniških volitvah v Franciji v osemdesetih letih zmagal Valéry Giscard d'Estaing, se je proglasil za kuratorja kulturne dediščine. Razglasil je, torej, da je polje njegovega delovanja preteklost, identiteta Francije, razstavljanje njenih artefaktov.

Politika od tedaj tudi dobesedno postane kuriranje preteklosti. Njena agenda ni več, denimo, borba za ohranitev države blaginje, ampak ukvarjanje s produkcijo spomina in kuriranjem preteklosti. Namesto zgodovine imamo danes izkušnjo konstantnih sprememb in zato potrebujemo kuratorja – politiko, da nam pove, kaj od tega je vredno ohraniti.